Hollywoodski klanec

Ni najtežji. Niti najdaljši ali najpogostejši. V številnih pogledih ga prekašajo Mt. Ventoux, Tourmalet, Galibier ... A vseeno. Alpe d'Huez ima največji čar. Je najbolj kultni vzpon najslovitejše kolesarske dirke na svetu Tour de France. Je Hollywood.

Vsakič znova predstavlja vrhunec francoske pentlje, marsikdaj odloči o velikem zmagovalcu. In vsakič se nanj, poleg kolesarjev, povzpne nepregledna množica navijačev, tudi do milijon so jih že našteli v preteklosti. O tem, da se z dvignjenimi rokami pripelje izpod tunela v smučarsko vasico, sanja vsak največji kolesar, da se okiti z zmago tako kot nekdaj Lance Armstrong, Marco Pantani, Fränk Schleck, Carlos Sastre, Christophe Riblon ... Kdo bo junak kultnega vzpona postal letos, jutri, le dan pred zaključkom na Elizejskih poljanah? Prvič doslej bo ta slovita etapa na sporedu 24 ur pred velikim finalom, težka gorska preizkušnja pa utegne premešati tudi razpored na vrhu, zato prireditelji obljubljajo še toliko večji spektakel.

Tour bo sicer na Alpe d'Huez zašel že 29. v zgodovini, prvič so ga na dirko vključili leta 1952. V povsem običajno vas v francoskih Alpah, kjer so se s smučarskim turizmom začeli ukvarjati leta 1936, ga je pripeljal tedanji direktor Toura Jacques Goddet, na prigovarjanje lokalnega podjetnika in hotelirja Georgesa Rajona. Na ogled ceste je poslal svojega pomočnika, ki se je na vrh pripeljal v pravih zimskih razmerah, skozi koridor snežnih zaplat. A so vseeno sklenili posel; tedaj naj bi bil vreden le nekaj več kot 3000 evrov. Danes, ko je Alpe d'Huez zaslovel kot ena najbolj priljubljenih tako smučarskih kot kolesarskih destinacij, na ta račun žanjejo milijone.

Prvi »izziv stoletja«, kot so ga tedaj poimenovali, je pred 63 leti dobil Italijan Fausto Coppi, ki je v izjemnem boju premagal Francoza Jeana Robica. Njegov beg na klancu je šel v anale tudi, ker je Tour prvič dokumentirala televizija, hkrati pa je bil to prvi tako zahteven gorski cilj. »Tourmalet, Galibier in Izoard so doslej predstavljali največji gorski izziv na dirki. A vse je zasenčil Alpe d'Huez. Zakaj? Zaradi njegove modernosti. Coppijeva zmaga iz leta 1952 je bila simbol zlatih časov kolesarstva. Vse od prve izvedbe je etapa pomembno vplivala na razvoj Toura. V nobeni drugi etapi ni bilo toliko drame. Z 21 ovinki, naklonom in množico navijačev je ta vzpon dobil pridih Hollywooda,« je zapisal francoski novinar Jacques Augendre, ki je v poročevalski karieri pospremil kar 50 Tourov. Njegova primerjava se je prijela, postal je »hollywoodski klanec«. Na kolesarsko dirko po Franciji se je sicer vrnil šele leta 1976, a bil odtlej redno na sporedu. Zlasti je v letih 1995 in 1997 navduševal Pantani, ki si lasti tudi rekord (36 minut in 40 sekund), nato Armstrong v letih 2001, 2003 in 2004, a so njegovi dosežki padli pod senco dopinga. Zadnji dve zmagi sta osvojila Francoza Riblon in Pierre Rolland, močno si uspeha želi tudi Alberto Contador, ki pa je doslej neuspešno napadal.

Pravijo, da bi moral vsak kolesarski navdušenec kdaj premagati ta 13,8 km dolg vzpon, ki se z nadmorske višine 744 m dvigne na 1850 m, s povprečnim naklonom 8,1 %. Še zlasti pa doživeti izjemno razpoloženje med 21 ovinki (Peter Cossins v knjigi Alpe d’Huez, Cycling’s Greatest Climb sicer ugotavlja, da jih je 22), ki se imenujejo po dosedanjih zmagovalcih. Nekateri imajo tudi že po dve imeni, vedno pa po nekom poimenujejo tisti ovinek, kjer je napravil ključno potezo za zmago. Pravijo, da je najtežjih prvih pet ovinkov oz. začetnih nekaj kilometrov, saj se naklon dvigne prek desetih odstotkov. Nato se začne odštevanje do vrha. Šele pri 16. zavoju lahko kolesarji nekoliko lažje zadihajo, ko se naklon spusti do štirih odstotkov. Ko vstopijo v vas Huez, jim do konca ostanejo še štirje kilometri; ko pridejo izpod tunela, je delo praktično zaključeno.

Na dan ta vzpon premaga tudi po tisoč kolesarjev. Še več se jih z vseh koncev sveta postavi ob progo in v špalirju spodbuja najboljše na Touru. Zlasti zabavno je na »nizozemskem vogalu«, na 8. ovinku, ki je vedno povsem odet v oranžne barve nizozemskih navijačev. Njihova tradicija ima dolgo brado. Nad spektaklom se navdušujejo, odkar so njihovi kolesarji pred leti redno nizali zmage, v prvih štirinajstih izvedbah so jih osvojili kar osem (Hennie Kuiper, Joop Zoetemelk, Peter Winnen, Steven Rooks, Gert-Jan Theunisse). »Tam je dejansko zelo težko kolesariti, saj se te vsi želijo dotakniti. A sam sem na tistem ovinku vedno zelo užival, vse skupaj je bilo kot velika zabava. To je res izjemno doživetje,« je povedal nizozemski kolesar Laurens ten Dam. Junija sicer nizozemski kolesarski navdušenci pripravijo tudi dobrodelni vzpon Alpe d'HuZes, s katerim zbirajo sredstva za raziskave pri zdravljenju raka.

Najbrž k pomembnosti in odmevnosti tega vzpona pripomore tudi dejstvo, da v smučarskem središču najboljšim kolesarjem že od nekdaj delijo tudi visoke denarne nagrade. »Gre za moderen vzpon. Nima tradicije kot Tourmalet ali Ventoux, a nekako mu uspe privabiti več ljudi. Tamkajšnje središče pač vedno zelo radodarno plača kavcijo za vstop na Tour. Kako je ne bi, če jim vsakič prinese kakšnih deset milijonov evrov,« še piše Cossins v svoji knjigi. Ali je torej Alpe d'Huez zaslovel zaradi težavnosti, obiskanosti ali vpliva na razplet dirke ali celo denarnih vložkov, niti ni najbolj pomembno. Dejstvo je, da vsak zmagovalec postane legenda.