Kakorkoli obrnemo, kolo vselej prehiteva

Italijan iz Rima meni, da je bila na tako vrhunski ravni, da bi Slovenija lahko brez težav gostila tudi cestno prvenstvo profesionalcev, ki si ga sicer želi v prihodnjih letih. Veliko bolj zahtevno je namreč pripraviti prvenstvo za 1500 kolesarjev amaterjev kot pa za profesionalce, ki so vešči svojega dela. Poleg tega ima Slovenija odlične profesionalce in še zlasti mlade kolesarje.

Ste podpredsednik UCI, a tudi predsednik italijanske zveze. Kakšno je vaše vodilo pri delu?

Prva naloga novega vodstva UCI in naše zveze je vrniti kolesarstvu kredibilnost in spremeniti kulturo dela, poenostaviti in posodobiti pravila in pravilnike ter kolesarstvo v celoti. Odzivati se moramo času in spremembam, kakršne se dogajajo na področju množičnega kolesarstva.

V mednarodni zvezi ste zadolženi za množično kolesarstvo. Kako gledate na razvoj le-tega v svetu?

Kolesarstvo je primerno za sedanji čas. Je ekološko, tako da v mestih postaja spet pomembno prevozno sredstvo. Ne čudi me, da se tako skokovito razvija po celotnem svetu. V UCI zadnja leta čedalje več časa posvečamo razvoju, ker je to naša baza za elitno kolesarstvo. Število registriranih amaterjev se hitro veča. Tudi množične kolesarske prireditve so čedalje bolj razširjene. Danes je malo večjih mest v svetu, ki nimajo rekreativnih prireditev.

Eden od znanih belgijskih kolesarjev je dejal, da je kolesarstvo največji individualni šport na svetu. Kaj menite vi?

Popolnoma se strinjam z njim. Če upoštevamo, koliko ljudi kolesari v vsakdanjem življenju in koliko je rekreativcev. Kolo je eden od najbolj poceni športnih rekvizitov, pa tudi najbolj ekonomičen je.

Koliko je pravzaprav amaterjev oziroma rekreativcev?

V svetovni kolesarski zvezi skrbimo za širok razvoj po celem svetu – na vseh celinah. Težko je povedati tudi približno natančno številko, ker pač nimamo popolnega pregleda. V zvezi imamo dve množični tekmovalni skupini – amaterje in bmx. V slednjem je čedalje širši nabor zmagovalcev. Prihajajo tudi iz najrevnejših delov sveta, tudi delov, kjer kolesarstvo nikoli ni bilo razvito. Kakorkoli obrnemo, kolo nas prehiteva.

Kolesarstvo je po eni strani šport množic, po drugi pa na vseh ravneh zelo tekmovalen šport. V Sloveniji vodijo, denimo, rekorde na vseh vzponih, v ospredju pa niso le pravi profesionalci. Vrh tekmovalnega športa širokih množic smo videli v Ljubljani. Med njimi je bilo veliko posameznikov, ki so po športni vsebini in pristopu do rekreativnega športa »profesionalci«. Kako zajeziti ta odklon, saj gre vendarle za rekreacijo?

Težko je v ljudeh zatreti tekmovalni duh in potrebo po dokazovanju. V množičnem kolesarstvu je ta skupina »fanatikov« majhna. Iz izkušenj v Italiji z množičnim kolesarstvom vem, da je v množici štiri do pet tisoč kolesarjev le kakšnih 200 izrazito tekmovalnih, ki jih zanima le zmaga. Večina si želi mirno kolesariti na zaprtih in varovanih cestah, česar ne morejo početi vsak dan. Na določeni tekmovalni ravni želimo zmanjšati manevrski prostor za odklone, kakršen je, denimo, doping. Zato smo v Italiji omejili nastope nekdanjih tekmovalcev, ki to tekmovalno raven dvigujejo. Profesionalci po koncu tekmovalne kariere ne morejo na tekmah amaterjev nastopati štiri leta, mlajši člani dve, ženske pa eno leto.

Posledica želje po osebnih rekordih in zmagah je seveda doping. Raziskave kažejo, da ga je v amaterskem športu bistveno več kot v profesionalnem.

Doping ni samo v športu, ampak je del kulture življenja v sodobnem svetu. Če bi naredili dopinške kontrole med menedžerji, bi zagotovo prišli do strašljivega rezultata. Še najmanj je z njim zastrupljen profesionalni šport. Menim, da je največja težava pri dopingu preventiva. V šolah ga domala nikjer ne omenjajo, čeprav je, kot sem dejal, postal del kulture. Tudi mnogi starši zamižijo pred njim in ne izbirajo sredstev, da bi njihovi otroci postali zmagovalci. Še največ naredijo v boju proti njemu v športnih klubih in društvih.

V Italiji in Sloveniji sta bila pred časom na EPO pozitivna dva mladinca. Zagotovo sta premlada, da bi jima obesili celotno krivdo? Kolikšen je vpliv okolja?

Ta dva primera sta dokaz, da v dopingu ni meja, da je v posameznih okoljih še močno zakoreninjen. Posamezne primere je treba celovito raziskati, kajti pri dopingu nikoli ni en sam krivec. Menim, da ne bi smela biti kaznovana le fanta, ampak bi morali kaznovati vse, ki so ju pripeljali do tega, da sta jemala prepovedane učinkovine – od športnih direktorjev in trenerjev do zdravnikov. Še zlasti pomembni so tako imenovani zdravniki-trenerji, ki vzpodbujajo sistemski doping. Ker šport mladih ni imun na jemanje prepovedanih sredstev, bo očitno treba poostriti nadzor.

Šestnajst let po izbruhu afere »Festina« na Touru se je kolesarstvo spremenilo.

Čeprav je najbolj očrnjen šport, pa ni na vrhu. Raziskave v Italiji, kjer ga najbolj povezujejo z dopingom med vsemi športi, je , denimo, na sedmem mestu. Največji korak v boju proti dopingu smo v kolesarstvu naredili leta 2009, ko smo uvedli biološke potne liste. V večini evropskih držav imamo urejeno tudi protidopinško zakonodajo.

Kolesarstvo je eden od najstarejših športov, katerega začetek seže v 19. stoletje. Kljub častitljivi starosti pa se ni uveljavil v športnem poslu, kot so se, denimo, motociklizem, formula 1, tenis, nogomet. Kritiki pravijo, da vam manjka poslovnež tipa lastnika formule 1 Bernieja Ecclestona, za katerega velja, da je v športu najprej posel, potem pa vse drugo?

V kolesarstvu smo imeli v nekdanjem predsedniku Heinu Verbruggnu svojega Ecclestona. Pod njegovim vodstvom je nastal ProTour oziroma sedanji WorldTour. Vendar je kolesarstvo težko primerjati z omenjenimi športi, ker je njegova narava povsem drugačna. Tekme v nogometu, formuli 1 in motociklizmu trajajo največ dve uri. V tenisu včasih več, vendar pa malokrat čez tri ure. Tekmovalno kolesarstvo pa se pri mladincih začne pri treh urah, konča pa pri profesionalcih s petimi urami. Kolesarstvo je zategadelj veliko bolj zahtevno za televizijske prenose. Kljub temu je Tour de France tretja največja prireditev na svetu za olimpijskimi igrami in svetovnim prvenstvom v nogometu. Kolesarstvo ni za največje posle, je pa zagotovo za dobre.

Prireditelji Toura počasi prevzemajo največje dirke na svetu. Kaj menite o njihovi napadalni strategiji. Koliko lahko vplivajo na položaj UCI?

Lastnik Toura ASO je neke vrste kolesarski Ecclestone, saj ga zanima le posel, dobiček. Vendar pa vzporedne kolesarske organizacije ne bo mogel zgraditi. Kolesarstvo je preveč razvejano, da bi ga prevzeli v celoti. Navsezadnje je lep primer za to prav SP v Sloveniji.