Lastne meje so največji izziv

Novo mesto – Primož Roglič je zagotovo eden najbolj nenavadnih zmagovalcev kolesarskih dirk pokala UCI v konkurenci ekip WorldToura. Pa ne samo zaradi tega, ker je bil skakalec, ampak zaradi komaj triletnega kolesarskega staža na visoki kakovostni ravni.

Kolo ste si kupili leta 2012. Takrat najbrž niste razmišljali o zmagah, kot ste jih dosegli letos – na azerbajdžanskem touru in kot vrhunec na slovenski pentlji?

Tudi na začetku dirke si nisem predstavljal, da se mi bosta zgodili etapna in končna zmaga. Odločen sem bil seveda, da naredim vse, kar je v moji moči. Določene omejitve v moči, vatih in drugih kolesarskih prvinah seveda so, vendar je z izjemno motivacijo, ki ti jo dajo navijači, meni pa v kraljevski in zadnji etapi prijatelji, sosedje, družina in dekle, mogoče iz sebe iztisniti tistih 20 odstotkov moči, ki gredo prek roba zmogljivosti.

Imate merilec moči?

Ne. Samo merilec srčnega utripa.

Koliko vam je pokazal največ na vzponu na Tri kralje?

Največ 194, kar pa ni moj siceršnji maksimum.

Koliko ste na koncu dirkanja v tako ekstremnih razmerah sploh lahko razmišljali?

V finišu mi je šlo po glavi samo, kako preživeti oziroma kako čimprej priti do cilja. Težko je biti po tolikšnih naporih 100-odstotno priseben, kaj šele preračunavati sekunde in razmišljati o rumeni majici.

Ne glede na prestižno zmago na slovenskem touru bi lahko rekli, da ste vendarle na začetku svoje kolesarske poti na vrhunski ravni?

Če je to vprašanje povezano s spoznavanjem svojih zmogljivosti, potem se razvijam. Bolj ko športnik spoznava svoje omejitve in doživlja odzive, lažje mu je narediti korak na višjo kakovostno stopnico.

Brez primerjave med kolesarstvom in skoki na smučeh pri vas ta čas še ne gre. Z rumeno majico je prišla kopica vprašanj. V odgovorih je bilo čutiti, da kakšne posebne želje po primerjavi nimate. Zakaj?

Nesmiselno se mi zdi, da bi primerjal nekaj, kar je za menoj, s tem, kar je zdaj, in je moja prihodnost. Na skakalnih smučeh sem takrat užival tako kot zdaj na kolesu. Zdaj, ko poznam bistvo kolesarstva, je pač to moj šport. Ljudje smo pač taki, da se spreminjamo, spoznavamo nove stvari. Dejstvo pa je, da mi je od skokov ostala miselnost vrhunskega športnika, ki mora narediti prav vse, da je dober. Ne glede na to, v katerem športu si, moraš odstraniti vse pomisleke. Tudi v šahu.

Ste predani svojemu delu?

Mislim, da sem.

Lani ste bili na dirki Po Sloveniji še povsem zeleni, brez pravih izkušenj. Letos ste delovali, kot bi bilo za vami že deset dirk. Kako čutite napredek?

V letu dni sem se ogromno naučil. Tudi v naslednjem letu se bom, ker znanja in izkušenj v športu nikoli ni dovolj. Za kolesarja mojih izkušenj ni pomembno samo nabiranje kilometrine, ampak tudi učne ure v taktiki, tehniki kolesarjenja in vseh prvinah, ki jih moraš obvladati, da se lahko v karavani enakovredno kosaš s tekmeci. Lahko bi rekel, da opravljam zrelostne izpite. Ker sem bolje telesno pripravljen, se tudi bolje znajdem v skupini.

Zmaga na največji domači dirki vam je bržkone tudi potrdilo, da ste se odločili pravilno?

Tega potrdila nisem iskal, ker sem ga dobil že takrat, ko sem se usedel na tekmovalno kolo.

Kar nekaj ekip iz konkurence prokontinetal se je v minulih dneh zanimalo za vas. Trener Boštjan Mervar meni, da ste zreli za najvišjo – WorldTour. V Adrii Mobil vam, kot zatrjujejo, ne bodo delali težav, če se boste preselili v višjo tekmovalno kategorijo.

Verjamem, da v elitni konkurenci ne bi imel težav. Ta čas še vedno najraje iščem nove poti in spoznavam lastno mejo zmogljivosti, predvsem pa, kako jo premakniti. Dokler ne izvem, kje je moj kolesarski strop, bo največji motiv želja po napredku, popolnosti.