Mali princ na slovenskih cestah

Dirka po Sloveniji je na svetovni kolesarski zemljevid izstrelila nekaj zelo zvenečih imen. Sonny Colbrelli je prav v Kočevju dosegel prvo profesionalno zmago v karieri, na slovenskih cestah je že zmagal tudi Michael Matthews - Bling, a dirka ne gosti le talentiranih mladeničev. Tokrat bo v ospredju eden najbolj izkušenih, čeprav Damiano Cunego pri 35 letih še zdaleč ni rekel zadnje besede.

Damiano Cunego je dolgo veljal za čudežnega dečka, ki bo do neba segajoče ambicije italijanskih navijačev nosil na svojih plečih. Oprijel se ga je vzdevek Mali princ, ki se je za le 169 centimetrov visokega Italijana zdel kot naročen. Odrastel je v hribih nad Verono, zato je vsak obisk prijateljev za Damiana pomenil dolgo vožnjo s kolesom, ki mu je zelo prirasel k srcu. »Je zelo tih in zadržan, že v mladosti se je najraje držal sam zase, zato je bilo kolo zanj kot naročeno. Bilo je orodje, s katerim je svetu lahko pokazal, kdo je Damiano Cunego, ne da bi jih spustil preblizu,« je karakterne značilnosti, ki so močno vplivale na njegovo kariero, opisala nekoč njegovo dekle, zdaj pa njegova žena Margarita.

V mladinskih kategorijah je bil Cunego dober, a ne izvrsten, kljub temu pa mu je sloviti menedžer Lampreja (nekoč Saeca, preden sta se ekipi združili) že pri 19 letih ponudil priložnost na največjem odru svetovnega kolesarstva. Saronni ima izjemen nos za italijanske talente in niti pri Cunegu se ni zmotil. Ni pa pričakoval, da bo že v tretjem letu profesionalne kariere 22-letnik poskrbel za eno najbolj odmevnih in najdlje trajajočih žajfnic v zgodovini Gira.

Gilberto Simoni je kot kapetan Saeca in najboljši italijanski kolesar generacije na Giro leta 2004 prišel kot kapetan, Cunego pa je bil širši javnosti še vedno dokaj neznan in naj bi v Sarronijevem supermoštvu le pomagal Simoniju do nove velike zmage, ki mu jo je kokainska afera (Simoni je bil večkrat pozitiven na dopinškem testu) preprečila leto pred tem. Cunego je vozil drzno in najraje na čelu glavnine, etapne zmage pa so se ob njegovem imenu pridno nabirale. Ko je s četrto prevzel še rožnato majico besnemu Simoniju, se je v Italiji zgodila simbolična predaja štafetne palice. Ko je Cunego naslednjega dne prehitel Simonija na vzponu, mu je ta siknil le »svinja« in odvil vstran. Italija je slavila 22-letnika iz Verone, Simoni pa je tudi po Giru zatrjeval, da Cunego nikoli ne bi dobil rožnate pentlje, če ga ne bi po njegovem hinavsko prelisičil. Za zmago mu ni nikoli čestital.

Pokazal raznovrsten talent

Damiano kljub temu pravi, da ne bi ničesar spremenil. »Ko pogledam nazaj na svojo kariero, je bil Giro prelomna točka moje kariere, brez katere bi bilo vse drugače. Ni mi žal, da me je že kot fanta izstrelila med zvezdnike, s čimer sem se dolga leta spopadal. Spomini na rožnato majico bodo vedno ostali posebni,« je v nedavnem intervjuju za eno od italijanskih spletnih strani obujal spomine na osrednji dogodek svoje kolesarske kariere.

V sezonah po Giru je Cunego pokazal raznovrsten talent, ki je krasil le največja imena tega športa. Kot zmagovalec tritedenske dirke je v žep pospravil tri enodnevne klasike padajočega listja – dirke po Lombardiji in zmago na nizozemski klasiki Amstel Gold. V prvih letih svoje kariere je bil skoraj tako dominanten, kot je Alejandro Valverde po svojem 30. rojstnem dnevu. Italijani so Cunegove uspehe slavili, a v deželi tifosov se vse vrti okrog Gira in vsakič znova so se v tednih pred začetkom rožnate pentlje spraševali, ali se lahko Damiano še enkrat zavihti na vrh. Večkrat je bil blizu, še trikrat je končal v deseterici in tudi na Touru osvojil belo majico najboljšega kolesarja, a pravega potenciala mali princ nikoli ni uresničil.

Njegov dom je postal bunker

Ob približujočem se 30. rojstnem dnevu se je Cunego znašel v osebnih težavah. Pritiski italijanskih medijev so tudi vase zaprtemu kolesarju prišle do živega in Cunego se je vse bolj začel obdajati s pregradami – pravimi in navideznimi. Okrog svoje vile nad Verono je zgradil ogromno kovinsko ograjo in jo spremenil v pravi bunker, ki ga je varoval pred paparaci, tišina in grdi pogledi pa so ga »varovali« pred vprašanji sotekmovalcev. »Ko ti gre v začetnem obdobju vse kot po maslu, ti nihče ne pove, kako se spoprijeti s težavami in kako se iz fanta preleviti v moža, ki se bo zavedal svojih odgovornosti. Nisem bil dober sotekmovalec za ekipne kolege, saj se nisem trudil, da bi navezal prijateljske stike in nisem povedal, kaj si želim od njih. Za v njihovih očeh vzvišenega zvezdnika se je zelo težko truditi, tega se zavedam, a je karakterne lastnosti težko spremeniti,« je bil zelo odkrit Cunego, ki je v zadnjih letih tako medijem kot javnosti postal precej bolj dostopen. Skupaj z ženo Margarito skrbi za hčerko Ludovico in psa Minuja, tudi v kolesarstvu se je sprijaznil z dejstvom, da je naziv čudežnega italijanskega dečka že zdavnaj predal v roke najprej Vincenzu Nibaliju, potem pa Fabiju Aruju, Davideju Formolu ...

Ko je bil ob sponzorskih težavah Lampreja prvič v karieri prisiljen zapustiti ekipo Giuseppeja Saronnija, se je znašel pred velikim izzivom. »Angleško razumem, a ne govorim dobro, zato sem se prestopa kar nekoliko bal. A nočem stisniti repa med noge in ostati v Italiji samo zato, da bi ostal v okolju, ki ga poznam,« je še kot član Lampreja zatrjeval italijanskim medijem. Kasneje je storil prav to in v italijansko-japonskem Nippo-ViniFantiniju dobil proste roke, da do konca kariere (ki po njegovih besedah še ni tako blizu) počne, kar želi. Na slovenskih cestah lahko spremljamo kolesarja, ki mu v nekem, zdaj že daljnem obdobju na kolesu ni bilo para. Mali princ s skrivnostnim pogledom pa tiho, v družbi svoje prve ljubezni, hodi naprej po svoji poti.