Mezgec padel v puščavsko past

Katar – Prvi slovenski mož na svetovnem prvenstvu v Katarju Luka Mezgec je pred odhodom na puščavsko preizkušnjo imel kar nekaj pomislekov. Vse so bile povezane s puščavskimi pastmi, od vročine in vetra do posebnega sloga kolesarjenja, ki ga Slovenci niso vajeni. Želel si je le, da bo preživel uvodnih 75 km – do obrata, za katerega so vsi vedeli, da se bo na njem nekaj zgodilo.

Nekaj kilometrov po ključni točki 257,5 km dolge dirke, ko se je priključil zmagoviti skupini, se mu je zalomilo. Lahko bi rekli, da mu je Fortuna obrnila hrbet. Nesrečno se je zaletel v Luka Dudbridgea, klubskega tovariša iz Orice. »V soimenjaka, ki je imel okvaro kolesa in se pomaknil k robu cestišča, sem se zaletel s polno hitrostjo. Žal sem ga prezrl, tako da je bilo trčenje neizbežno,« je opisal nesrečni trenutek dirke Mezgec, ki so ga oskrbeli v bolnišnici, podroben pregled doma pa bo pokazal, za kakšne poškodbe gležnja in zapestja gre. Podobno usodo je doživel Grega Bole. Še preden se je začelo resno dirkati, je bil na tleh. Po besedah Gorenjca je eden od ameriških kolesarjev zapeljal s ceste, nato pa skočil nazaj, neposredno v Boleta. »Sam sem kriv, ker sem bil preveč v ozadju,« je bil kratek. Tretji slovenski konjenik v puščavi Luka Pibernik je bil pri spremembi smeri vetra v preslabem položaju (z Boletom), da bi se zrinil v ospredje. Ko je prikolesaril na krožni del dirke, so ga sodniki izločili zaradi prevelikega zaostanka.

Tako se je končala slovenska kalvarija v Katarju. Slovenski kolesarji so tako – po 19 letih – v zgodovini dirk profesionalcev tretjič ostali brez uvrstitve. Prvič je bilo to leta 1987 v Beljaku, ko Primož Čerin po mnogih peripetijah okrog nastopa ni zdržal ritma Irca Stephena Rocha in druščine. Leta 1996 je v Luganu odstopil povsem izčrpani Robert Pintarič, nazadnje pred Doho pa Martin Havstija leta 1997 v San Sebastianu zaradi nerodnega podajalca hrane. Selektor Gorazd Štangelj je bil razumljivo razočaran, saj je srčno upal, da bo Mezgec prekinil serijo ponesrečenih nastopov. »Imeli smo velike cilje, domov pa zaradi nesrečnih okoliščin gremo z ničlo. Potem ko smo dobili sporočilo, da bo močan bočni veter, smo vsi vedeli, kje se bo karavana raztrgala. Luka je bil zraven , toda ... Prepričan sem, da bi bil blizu peterici, deseterici. Kolesarja kova dvakratnega prvaka Petra Sagana pa žal nimamo. Ko je v formi, ne naredi napake. Nam se nesreče, kakršne so bile v Dohi, pač dogajajo,« je komentiral nastop Štangelj. Ne glede na smolo, pa je dejstvo, da slovenski kolesarji ne znajo vrhunsko kolesariti v vetru kot Belgijci, ki so naredili prelom dirke, Britanci, Nizozemci in Nemci. Slednje pa je veter v Dohi dobesedno odpihnil iz igre za kolajno.

Zmagoslavje Sagana je bilo v njegovem slogu. Ima sijajen občutek za trenutek, kdaj pognati pedala z vso močjo. Vselej je na pravem mestu ob pravem času, pa naj si gre za ključne napade na začetku dirke, pospeševanja v srednjem delu ali pač šprint na koncu. V Katarju se je dirka za mavrično majico iztekla v dveh dejanjih. Najprej v puščavi, nato pa v klasičnem šprintu, v katerem so se s kolajnami okitili trije svetovni prvaki - bronasti Tom Boonen, prvak iz leta 2005, srebrni Mark Cavendish, šampion iz Københavna 2011, in Sagan, ki bo še drugič zapored leto dni nosil mavrično majico. Nekako podobno, kot kolesari Sagan, smo si zamišljali tudi nastop Mezgeca, ki sicer ni iz tako šampionskega testa, ima pa precej podobnih vrlin kot Slovak. Velikokrat je dokazal, da zna zadeti pravi čas za napad, predvsem pa zna odlično krmariti v skupini v zadnjih 500 metrih. Škoda, da ga, osvobojenega vseh obvez, nismo videli v pravi akciji.

V ženski konkurenci je Polona Batagelj s 33. mestom izboljšala svojo najboljšo uvrstitev na SP. Katar je zapustila zadovoljna, kot tudi 45. Urša Pintar. V šprintu so bile tekmice z 20-letno Danko Amalie Dideriksen enostavno premočne in prehitre.