Mirovanje je najtežja bitka

Kolesarstvo gre marsikdaj z roko v roki s trpljenjem. Mnogi ne razumejo užitka, ki ga prinaša mnogokrat mukotrpno vrtenje pedal. Energična primorska kolesarka Teja Gulič živi za te trenutke. Zanjo je trpljenje pekel, ki ga preživlja v teh dneh. Po hudi nesreči je z zlomljenim vretencem obležala v postelji in zamudila dirko svojega življenja.

Potem ko je 32-letna trenerka spinninga presenetila na lanskem amaterskem SP v Trentu s srebrno kolajno v kronometru in bronasto na cestni dirki, se letos vrnila na italijansko prizorišče in vzela še zmago v težki dirki na čas, je bila prva kandidatka za osvojitev naslova svetovne prvakinje v Ljubljani. A teden dni pred vrhuncem so se na enem od zadnjih treningov pred dirko, za katero je tako trdo trenirala, sanje o zlati kolajni spremenile v nočno moro. Voznik ji je v krožišču zaprl pot. Znašla se je pod avtomobilom, nato pa v bolnišnici.

V takšnih trenutkih so skrbi veliko večje od kolesa. Scenarij k sreči ni bil najhujši, po poškodbi hrbtenice (prva ledvena vretenca) jo zdaj čaka dolgo okrevanje. A vseeno; razočaranje, da lahko pozabi na svetovno prvenstvo, je bilo neizmerno. »Zdaj je pomemben le počitek, v grobem so mi ga napovedali za pol leta. Bilo je težko, toliko težje, ker vem, da sem bila res dobro pripravljena in ker se je to zgodilo natanko teden pred svetovnim prvenstvom. Tega mi je bilo najbolj žal. Pa ravno v Sloveniji se dogaja. Če bi bilo treba še kam iti, bi lažje sprejela, tako pa je bila priložnost res tako blizu,« je bila razočarana kolesarka, ki je zdaj že v domači oskrbi.

Zlasti močno si je želela nastopiti na kronometru, na katerega se je še posebej pripravljala. »Veliko sem trenirala in to je bil moj cilj sezone. Pravijo, da sem bila vrhunsko pripravljena. Ampak seveda tega ne bomo vedeli,« je skoraj v solzah dejala neustrašna Primorka, ki je sicer nesporna kraljica vseh najtežjih kolesarskih vzponov v Sloveniji. »Težji je maraton, raje se ga udeležim. Rada si postavljam svoje izzive, zato sem se tudi osredotočila na kronometre. Na njih si sam s seboj in se ne obremenjuješ z drugimi,« je razmišljala in tudi težke vzpone primerjala z »uro resnice«. »Nihče ti ne more pomagati, si, kar si, in voziš svoj ritem. Na cestni dirki je drugače, vse je bolj odvisno od sreče,« je še povedala članica ekipe Tušmobil.

S kolesarstvom se sicer nikdar ni ukvarjala profesionalno, niti ni imela te želje. »Vse se je začelo z druženjem. Želela sem se tudi malo izpostaviti zaradi službe in spinninga, ki ga vodim v svojem centru. Pokazati sem želela, da se da veliko narediti tudi z zimskimi treningi. Vsi te bolj spoštujejo, če pokažeš, da si dober. Začelo se je na domačem terenu, veliko sem kolesarila sama, potem sem šla na prve priprave na Kanarske otoke. Tam sem prvič vozila klance s fanti in videla, da sem od marsikaterega hitrejša. To mi je vlilo pogum,« je opisala svoje začetke na kolesu, ki jo je hitro povsem zasvojilo. Pri usklajevanju poslovne kariere s športnimi ambicijami nima težav, saj je kolesarjenje dejansko tudi njena služba, ob tem pa se drži preverjenega recepta: manj je več. »Ni vedno pomembna količina. Veliko naredim že na spinningu, še par kratkih treningov in to je to. Pretiravati se ne sme,« je opozorila, da je na prvem mestu še vedno užitek. »Če bi imela zgolj tekmovalne cilje, bi se s kolesarstvom ukvarjala profesionalno. Tukaj pa gre za druženje. Spoštujem rekreativce, ker toliko trenirajo, zraven pa še delajo. Biti dober profesionalec je eno, biti dober rekreativec pa zame kdaj še malo več. To mi predstavlja večji izziv.«

Potencialna, a nesojena svetovna prvakinja se sicer največjih dirk udeležuje le zadnja štiri leta. Kot je dejala, je bila vedno bolj regionalno usmerjena, saj je tako lahko naredila še nekaj promocije svojemu poslu in se je povrhu družila s strankami. Tujina je ni zanimala, dokler je ni premamila radovednost, kaj njeni dosežki v Sloveniji pomenijo v svetovnem merilu. Letos v Trentu je dobila obetaven odgovor. Zmaga na najtežjem kronometru daleč naokoli ji bo kajpak tudi najbolj ostala v spominu, tudi zaradi »ženskega izleta«, ki sta si ga naredili s klubsko kolegico Andrejo Jagodic in na koncu proslavljali prvo in tretje mesto. Tako je, Slovenki v vrhu na dirki v Italiji. To vse pove o trendu rekreativnega kolesarstva pri nas, zlasti pri dekletih.

Za nekoga, ki ima takšen potencial, toliko življenjske energije, zagona in veselja do športa, je mirovanje nekaj najhujšega. A kot pravi, motiviranje je del njenega posla, zdaj se bo morala dokazati še sama sebi. »Ves čas se drugi učijo od mene, zdaj pa moram tudi sama kot prava športnica iti čez to. Najprej je treba počivati, nato pa počasi naprej,« je nekaj dni po nesreči razmišljala Guličeva. Izzivi torej ostajajo, le v nekoliko spremenjeni obliki. Če se je prej sama s seboj borila na kolesu, bo zdaj bitka nekoliko drugačna, a toliko pomembnejša: postaviti se nazaj na noge. »Življenje se mora vrteti. Morda je bila usoda in mi ni bilo namenjeno iti na SP. Ali pa so se mi morali malo spremeniti in obrniti življenjski cilji. Morda pa moram prostor nameniti tudi drugim stvarem v življenju,« se je skušala potolažiti, a ostala prepričana, da se športno telo vedno hitreje pozdravi. »Za dosego cilja je vedno treba vložiti nekaj truda, kajne? Pustimo času čas.«