Morski pes iz Messine najraje grize doma

Vincenzo Nibali se je v zgodovino vpisal kot eden od le šestih kolesarjev, ki so slavili zmage na Touru, Giru in Vuelti. »Morski pes iz Messine« pa se je letos vtisnil tudi v srca ljubiteljev kolesarstva, ko je v Riu vrtel pedala olimpijski kolajni naproti, a 11 km pred ciljem pristal na asfaltu. Na to nesrečo ga spominjajo novinarska vprašanja in bolečine v ključnici, sicer pa je osredotočen na nove cilje z novo ekipo Bahrain Merida.

Spomladi ste uprizorili izjemen zasuk na Giru ter slavili zmago, potem ko s(m)o vas vsi že odpisali, a bolj sveži so spomini na nesrečni Rio. V ospredju ste bili le še trije, kolajna, bržkone zlata, je bila malodane že vaša. Nato je med zadnjim spustom proti Copacabani počilo. Ste pri sebi že predelali ta nesrečni padec?

Minula sezona je bila zame skorajda sanjska. Zmagal sem na Giru, izjemno dobro sem se pripravil na OI. Nastop na Touru je bil ključnega pomena za vrhunsko formo v Riu. Z reprezentančnimi kolegi smo bili nabrušeni, proga nam je ustrezala. Ne nazadnje smo vrhunsko izpeljali dirko, na kateri pa se je zgodilo nekaj nepredvidljivega. Včasih te ustavi okvara kolesa, drugič padec. Meni se je to na žalost zgodilo na najpomembnejši preizkušnji leta. A zaradi tega ne čutim pretirane grenkobe. Padci so del kolesarstva, nisem bil edini nesrečnik tistega dne, padli so tudi nekateri drugi favoriti – Sergio Henao, Richie Porte, Geraint Thomas …

Pa vseeno, olimpijsko zlato ste imeli na dlani. Kaj je bolj bolelo po padcu, strto srce ali počena ključnica?

Padci ti enkrat dajo, drugič vzamejo, ta mi je vzel olimpijsko kolajno in ne skrivam, da mi je žal. A padec je bil vseeno bolj neprijeten telesno – povzročil mi je kar veliko preglavic. Še zdaj občasno čutim bolečino v ključnici, v kateri imam kovinsko ploščico. V naslednjih mesecih me čaka še en kirurški poseg, po katerem naj bi bilo okrevanje zelo hitro. Tako ne bo preveč zmotil mojih priprav, pa tudi bolečin po tem naj ne bi bilo več.

Veljate za enega najbolj drznih kolesarjev med spusti, je padec na OI pustil kaj psihičnih posledic, boste odslej bolj previdni?

Na padec bi najbrž že pozabil, če me nanj ne bi spominjali novinarji in občasne bolečine. Če bi me postalo strah, pa ne bi imelo smisla dirkati. Takrat moraš biti povsem osredotočen na svoje delo, opravljati ga moraš brezkompromisno. Če začneš razmišljati o nevarnostih med spusti, nisi osredotočen, postaneš počasen, ne pa nujno tudi bolj varen. Padel sem nemalokrat, morda sem kdaj preveč tvegal, a na tleh sem se kdaj znašel tudi, ko nisem. To je težko razložiti. Jasno pa je, da nikoli nisem zmagal, ker bi okleval, temveč ker sem se v pravem trenutku odločil za akcijo in jo izpeljal brez zavor.

Se boste tako lotili tudi Gira 2017? Gorazd Štangelj, športni direktor pri vaši novi ekipi, je dejal, da bo to z vami v kapetanski vlogi glavni cilj prve polovice sezone?

Giro bo živčen, zahteven. Ker bo jubilejni 100., bo trasa peljala po malodane vseh italijanskih pokrajinah, vsi italijanski kolesarji in kajpak tudi drugi tekmeci se bodo želeli še posebej izkazati. Seveda tudi jaz, peljali se bomo tudi čez mojo Messino. Zamisel že imamo, kako se ga bomo lotili, a še ne vem, koga bom imel maja ob sebi. Na prvih pripravah v Poreču smo se spoznavali s fanti. Vzdušje je bilo dobro, kaj bolj konkretnega pa bo znano v naslednjem mesecu.

Za italijanske kolesarske kibice se zdita odprti predvsem dve vprašanji: boste zmagali vi ali vaš zdaj že nekdanji moštveni kolega pri Astani Fabio Aru in ali ste si na koledarju že označili 9. maj, ko bo cilj 4. etape na Etni?

Po predstavitvi trase se je res začelo govoriti le o meni in Aruju, a ne bo tako enostavno. Od Sardinije, Sicilije, Toskane in Piemonta se bomo srečevali s povsem različnimi razmerami. Veliko bo gorskih preizkušenj, tudi dve vožnji na kronometer, vseskozi bo treba biti na preži. Tudi tekmeci ne bodo od muh. Poleg Aruja pričakujem v ospredju tudi Estebana Chavesa in Stevena Kruijswijka. Glede Etne pa: glavni cilj je priti v rožnati majici v Milano, razpleti vseh etap bodo podrejeni temu.

Po zmagi na Giru ste poskusili še na Touru, na katerem niste bili konkurenčni. Se mu boste v letu 2017 odpovedali, čeprav velja za največjo dirko? Je največji tudi v vašem srcu, sme italijanski kolesar sploh reči kaj takšnega?

Nastop na Giru in Touru v isti sezoni te telesno izžame. Tour je pomemben, a za prihodnje leto imam bolj v mislih domače ceste. Stoti Giro bo pač nekaj posebnega, samo enkrat bo takšen, vsak Italijan si želi dirkati na njem. Sicer pa je tudi od tega, kakšen tip kolesarja si, odvisno, katera dirka ti je bolj všeč. Jaz sem prilagodljiv, ustrezajo mi domala vse konfiguracije tritedenskih dirk, tudi na enodnevnih se dobro znajdem. Giro pa je, čeprav je Tour res fascinanten, zame številka ena, ker vendarle dirkam doma, pred svojimi navijači.

Nekoč ste imeli v Italiji tudi obilico domačih ekip najvišje ravni, ki pa so s finančno krizo mrknile. Zadnja štiri leta sta nosili dres kazahstanske Astane. Zakaj zdaj bahrajnska zasedba?

Pritegnilo me je to, da se podajam v povsem nov projekt, ki pa ima strukturo in vizijo, potrebni za vrhunske dosežke. Tu so tudi ljudje, s katerimi sem v preteklosti že delal in jih dobro poznam, to so ljudje, ki znajo prisluhniti tudi željam tekmovalca. Predvsem pa ne potrebujemo veliko besed, da se razumemo med seboj. Poleg tega so v kratkem času sestavili konkurenčno zasedbo, ki bo igrala pomembno vlogo v WorldTouru.

Pa bo Giro vaš edini veliki cilj v letu 2017?

Ne. Koledarja dirk sicer še nismo sestavili, a ena od lovorik, ki jih še nisem osvojil, je skupna zmaga v WorldTouru. Bil sem že blizu vrhu leta 2010, ko je zmagal moj novi moštveni kolega Joaquim Rodriguez. Takrat sem bil tretji na Giru, prvi na Vuelti. Letos je zmagal Peter Sagan, ne vem, če mu bom lahko v prihodnje konkuriral. Najprej je treba proučiti nova pravila in videti, kje bi se dalo osvojiti potrebne točke.

Veliko se srečujete s slovenskimi kolesarji in kolesarskimi delavci, v vaši novi ekipi pa bo njihova navzočnost še posebej očitna – v njej je kar šest slovenskih kolesarjev, športni direktor, zdravnik, maserji, mehanik. Se jih ne boste »najedli«?

Ne. S Slovenijo nikoli nisem imel težav, rad se spominjam tudi dirke Po Sloveniji, na kateri sem enkrat zmagal in bil enkrat drugi. Slovenci pa so dobri moštveni kolegi, vsi govorijo italijansko, z njimi nikoli nisem imel zapletov. Od Kristijana Korena iz časa Liquigasa do sedanjih. So zelo resni, ko je treba delati, ampak se znajo tudi zabavati, ko pride čas za to. Poleg tega pa tu nadaljujem tudi sodelovanje s Štangeljem, ki je bil z menoj kratek čas pri Liquigasu, nato pri Astani. Zelo dobro se razumeva, sicer pa se mora za zmage marsikaj poklopiti. Na veliki dirki zmagamo vsi, direktor, ekipa, kapetan. Vse mora dobro delovati, mislim, da bo tako tudi pri bahrajnski ekipi.