Mutant kolumbijskega virusa

Bilo je lani oktobra na dirki Pariz-Tours. V šprintu so Mark Cavendish, Nacer Bouhanni, Tom Boonen, Elia Viviani, Arnaud Demare in ne nazadnje tudi Luka Mezgec debelo pogledali, ko se je 700 m pred ciljem izstrelil Fernando Gaviria iz šprinterskih vlakov, ki so drveli z več kot 60 km/h. Vsi so seveda vedeli, da je 21-letni Kolumbijec prekleto hiter, vendar nihče ni pričakoval, da bo v tako elitni konkurenci mojstrov šprinta zmagal. 

A je Gaviria brez težav zmagal v enem najdaljših klasičnih šprintov v zgodovini enodnevnih dirk (Luka Mezgec je bil deveti). Novi zvezdnik šprinta je bil za širšo javnost rojen … Cavendish, Viviani, Mezgec in Caleb Ewan so zelo dobro vedeli, kakšno moč v nogah in šprintersko zmogljivost ima, a si niso mislili, da jih bo premagal. Britanca je leto dni prej dvakrat prepričljivo ugnal na argentinski dirki po pokrajini San Luis, Mezgecu in Ewanu pa je pred nosom odnesel tri zmage na poljskem touru. Za trenerja Jhona Jaimea Gonzaleza »samomorilski šprint« ni bil presenečenje. Fernando ni tako visok kot najboljši šprinterji sveta (pri 178 cm ima 71,5 kg), ima pa pri anaerobnem pragu (1200 vatov) vrhunski, 94-odstoten izkoristek maksimalne moči. »Telesno je močnejši od Cavendisha, v zaključnih metrih pa nikoli ne pomisli dvakrat, kaj bo storil,« je trener opisal Fernandovo tekmovalno moč. Italijan Michele Bartoli, nekoč eden najboljših kolesarjev na klasikah, pa meni, da je veliko bolj popoln kot Mario Cipollini, z 42 etapnimi zmagami rekorder Gira.

Luka Mezgec, ki je na lastni koži občutil moč Gavirie, novega zvezdnika šprinta osebno ne pozna dobro. Zanimivo pa je njegovo razmišljanje o »neverjetnih« predstavah. »Po slogu je podoben Petru Saganu. Je zelo iznajdljiv, ko je v formi, gre dobro tudi v klanec. Nima pa tistega pravega 'šusa' v šprintu, ampak zelo dobro izvede dolgo zaključno akcijo. O njegovih zmagah na Giru menim, da gre bolj za zmagovito serijo, kakršno videvamo na največjih dirkah, kot pa da je toliko boljši od konkurence. Vedno se mu je odpiralo v finalih, medtem ko se mojemu kapetanu Ewanu ni. Slišal sem, da je po prvi etapi že hotel domov, ker mu ni šlo, potem pa je zmagal v tretji in glava je naredila svoje. Če bi Caleb zmagal v prvi etapi, ko je vse presenetil Avstrijec Lukas Pöstlberger, sem prepričan, da bi vsaj še v dveh ali treh. Ampak dvakrat se mu ni izšlo, potem pa je začel dvomiti vase, medtem ko je Gaviria ravno obraten primer.«

Nobenega dvoma ni, da je Gaviria izvrsten šprinter, prava vrednost za status šampiona in zvezde pa se bo pokazala na Touru, ko bo na štartu elita s Cavendishem, Saganom, Andreem Greiplom, Alexandrom Kristofom, Johnom Degenkolbom in Bouhannijem. Ko bodo njihove ekipe bolj pozorne na dolge zaključne napade Kolumbijca, ki pa se bo moral najbrž podrediti Marcelu Kittlu. Na Giru je, ne glede na Gaviriove prepričljive zmage, drugorazredna šprinterska konkurenca. Čeprav je s štirimi zmagami naredil serijo, s kakršno se na prvi tritedenski dirki pohvalijo le redki, tudi Gaviria noče govoriti o rekordu Cipollinija, saj se zaveda svojih pomanjkljivosti. Morda se bo preusmeril na klasike, o katerih je razmišljal v enem od zmagovalnih intervjujev. Letos je bil na Milano-Sanremo pred zmago, a ga je ustavila okvara kolesa.

Kakorkoli bo že šla njegova šprinterska pot, je nesporno dejstvo, da je Gaviria skupaj z Ewanom prihodnost svetovnega šprinta, tako da mora še zoreti. Obenem je Kolumbijec spremenil stereotip oziroma arhetip o deželi kolesarskih plezalcev (domačini jih imenujejo Los Escarabajos, hrošči), ki so ga utrdili Luis »Lucho« Herrera, Fabio Parra, Santiago Botero, Rigoberto Uran ter zdaj Nairo Quintana in Esteban Chaves. Novinarji so našli prisrčno krilatico za preboj šprinterja Gavirie. Pravijo, da je kolumbijski kolesarski virus mutiral. Poudariti pa je treba, da ni prvi zmagovalec šprinterskih etap na treh največjih dirkah, ki se je izšolal v dobrega šprinterja na številnih kolumbijskih dirkališčih. Martin Emilio »Cochise« Rodriguez je na Giru prvi začel zmagovito serijo Kolumbijcev leta 1973 in 1974.