Na kockah vseskozi stresno in na robu živcev

Cambrai – »Kamorkoli se ozreš, je napeto. Ko misliš, da se je karavana umirila, spet sledijo stresne akcije. Vseskozi si na robu živcev in pod velikim stresom.« Takole je 5. etapo Toura po slovitih granitnih kockah Roubaixa opisal Kristjan Koren. V cilj je prikolesaril v skupini junaka etape in nove rumene majice Tonyja Martina ter prvega favorita Chrisa Frooma.

Ni pa dobil priložnosti, da bi podobno kot Martin preizkusil svoje skrajne moči. »Bolj kot na kockah, na katerih je prišlo do selekcije, je bilo stresno pred zadnjimi petdesetimi kilometri. Ko je 3,2 km pred ciljem pospešil Martin, nihče ni šel za njim. Vsi smo imeli utrujene noge. Moja naloga je bila, da sem nenehno ob kapetanu moštva Talanskyju. Niti pomisliti nisem smel, da bi šel v napad. Škoda, ker sem se počutil zelo dobro. A takšno je moje delo na letošnjem Touru. Vesel sem, da smo dobro dirkali oziroma da je Talansky ostal v prvi skupini. Dojel je, da mora biti kot kandidat za najboljša mesta ves čas v ospredju. V prvih etapah tega občutka nisem imel,« je Koren komentiral najbolj zahtevno etapo prvega dela Toura, ki pa ni prinesla tako odločilnega »ognjemeta« kot lanska, na kateri si je Nibali zagotovil skupno zmago. Italijan je poskušal s silovitimi napadi, a se Frooma in Contadorja ni zmogel otresti. Razmere namreč niso bile tako kaotične kot lani, ko sta dež in blato zredčila karavano. Na suhih granitnih kockah Roubaixa pa je polovico lažje kolesariti kot na mokrih.

Contador je težave v zadnjih 25 km razložil z okvaro zadnjega kolesa. »Ni bila tako huda, a kolesa enostavno nisem mogel zamenjati. Sagan je pokazal izjemen ekipni duh. Brez njega bi težko ujel Frooma, Nibalija in druge,« je Španec pojasnil nekajkratno spajanje z najmočnejšim delom zmagovite skupine. Priznal pa je, da je Froome ta čas premočan za vse. Froome je na koncu nekajkrat močno pospešil, a na zaradi tega, da bi pokazal, kako je močan, ampak, kot je dejal, da bi se zaščitil pred težavami, kakršne je imel pred predzadnjim odsekom kock. Okvara kolesa mu je na koncu prinesla 3 sekunde zaostanka. Pravzaprav se razen njegove nesreče v četrti etapi v skupnem vrstnem redu ni zgodilo nič pretresljivega. Srečen, da je dve stresni etapi prekolesaril brez ene same težave, pa je bil še zlasti Nairo Quintana.

Tonyju Martinu se je uresničila največja želja, oblekel je rumeno majico. V uvodnih etapah se mu je za las izmikala. Najprej ga je v njegovi specialnosti, vožnji na kronometer, ugnal Avstralec Rohan Dennis, potem pa je za sekundo izgubil dvoboja s Fabianom Cancellaro in Froomom. »Nepopisno veselje me preveva. Vsa grenkoba in žalost zadnjih dni sta izginili. A po počeni zračnici 19,8 km pred ciljem je kazalo, da je vse izgubljeno. Na srečo mi je Trentin tako hitro dal njegovo kolo, da sem lahko ujel tekmece. To je bila moja edina možnost, da oblečem majico. Ker nihče ni hotel narekovati ritma, sem se podal v napad. To je bila pravzaprav moja edina možnost, da oblečem majico. Potem sem pa glavo potisnil navzdol in z vso močjo, mislim, da nikoli nisem tako zagnano vrtel pedal, prikolesaril do cilja,« je opisal zmagovito akcijo Martin, ki je vpisal peto etapno zmago na »veliki pentlji«.

Prvi skupini se je priključil tudi zahvaljujoč Marku Cavendishu, ki se je trikratnemu svetovnemu prvaku v vožnji na čas obdolžil za »spodrsljaj« v tretji etapi, ko je zaradi njegovega slabega šprinta majico oblekel Cancellara.