Na peklenski dirki tudi Mezgečeva deseterica uspeh

Alkmaar - Ozke nizozemske ceste, dež in močan veter so poskrbeli za zanimive, a peklensko težke dirke na kolesarskem evropskem prvenstvu. Glavna slovenska aduta Luka Mezgec in Žiga Jerman sta dirkala zelo dobro, za kolajno jima je zmanjkal tudi kanček sreče, osmo in enajsto mesto pa sta zelo dobra dosežka za slovensko reprezentanco.

Vročica je na Nizozemskem začela naraščati v soboto, na dirki mlajših članov je bil Jerman v širšem krogu favoritov, na mokri cesti pa je bila dirka po mestnem jedru Alkmaarja še toliko bolj zahtevna. V ospredju je preživel vse selekcije in se vmešal v šprint za naslov evropskega prvaka, pripadel je Italijanu Albertu Daineseju, slovenski član ekipe Groupama FDJ pa je končal tik za deseterico: »Več kot polovico dirke sem bil sam. Noge so se mi dobro vrtele, potem pa sem moral v zadnjem krogu na vetru sam popravljati položaj pred šprintom, začel sem ga preveč v ozadju, zato mi kaj več ni uspelo doseči.«

Veter je krojil tudi potek članske dirke, kolesarje je pred prihodom na kroge v Alkmaarju čakal še daljši krog po podeželju. Veter je že v soboto zvečer odkrival strehe, med drugim se je podrla konstrukcija tiste na štadionu nogometnega prvoligaša AZ, včeraj pa so bile razmere nekoliko boljše. Že po 20 kilometrih se je na bočnem vetru dirka začela zares, glavnina je razpadla na sedem manjših delov in v ospredju je ostalo le slabih 40 kolesarjev, tudi Mezgec in David Per.



»Vedeli smo, da se bo dirkalo na polno, v prvem daljšem krogu je bilo treba biti spredaj, drugače bi bilo dirke konec. Z Davidom sva to storila in prihranila veliko energije, David je opravil veliko dela in narekoval tempo, da je bilo meni lažje in dokler niso Italijani šest krogov pred ciljem napadli, smo imeli vse pod nadzorom,« je razložil Mezgec.
 

Najtežje, ko so leteli Italijani

Takrat je na čelo prišel branilec naslova Matteo Trentin in še enkrat razbil skupino, Mezgec je z zadnjimi močmi še ujel priključek k petnajsterici, ki je ostala v ospredju. Italijani so imeli v njej kar štiri kolesarje, tudi Elio Vivianija, beg pa so zamudili Nizozemci, ki so se postavili na čelo zasledovalne skupine in prednost se je ves čas gibala okrog pol minute.



»Videl sem Italijane, kako se zbirajo pred napadom, zato sem se postavil za njih, bilo je res težko, saj so leteli. Potem smo skupaj narekovali tempo, Nizozemci so v ozadju garali,« je nadaljeval Mezgec. Dva kroga pred ciljem je v levem ovinku Viviani narekoval tempo, za njim sta bila še Yves Lampaert in Pascal Ackermann, četrti Erik Baška (klubski kolega Ackermanna pri Bori) pa je naredil nekaj metrov luknje in trojica se je odpeljala naprej. Mezgec je še poskušal organizirati lov, a je bilo hitro jasno, da je boj za kolajne odločen.

»Odpeljali so se na lepe oči, potem so nas ujeli iz ozadja. Nato sem prezgodaj začel šprint zasledovalcev, ustavil me je nasprotni veter in še enega pospeška v nogah nisem imel. Glava v šprintu za četrto mesto tudi ne deluje enako, kot če se boriš za zmago,« je zaključil osmi kolesar EP.



V ospredju je odločilno akcijo začel Lampaert, Viviani je šel za njim, Ackermanna pa je pobralo in v ciljnem šprintu je Italijan brez težav dokončal nalogo za drugi zaporedni naslov evropskih prvakov za azzurre. S slovenskim dosežkom je bil selektor Andrej Hauptman zadovoljen: »Dirka je bila težka, veter je krojil razplet. Per je opravil veliko dela, potem pa bi akcija, v kateri je bil Luka, lahko prišla tudi do cilja. Luka je naredil vse, kar je lahko, trenutek, ko se je odločalo o zmagi, pa je bilo nemogoče predvideti, a tako pač je v kolesarstvu. Z rezultatom sem zadovoljen, dirkali smo dobro.«