Tiskane izdaje
Komenda – Luka Pibernik, 21-letni nekdanji kolesar Radenske, letošnjo sezono profesionalec v Lampreju, je drugi naslov prvaka Slovenije osvojil v slogu prekaljenega specialista za velike dirke, kar je slovensko DP z vsemi vrhunskimi kolesarji WorldToura zagotovo bilo. Pravzaprav je njegova zmaga paradoks, saj je v njegovem učnem načrtu zapisano, da je to sezona privajanja na velike dirke.
Športni direktor Brent Copeland je vašo prvo sezono opisal kot iskanje ravnovesja med visokim profesionalizmom in mladostjo. To je sezona, ko morate, kot bi rekli Italijani, maturirati in potrditi naravni talent. Ste že naredili kolesarsko maturo?
Dirkanje v WorldTouru je na precej višji ravni. Hitrosti so se mi na začetku zdele šokantne. Še zlasti na pomladnih klasikah. Nisem si mislil, da se lahko s kolesom voziš tako hitro. Počasi pa sem se na to tekmovalno raven privadil. Medtem ko sem na začetku razmišljal samo o tem, kako preživeti ta preskok, zdaj že razmišljam o tem, kako dobro dirkati. Pravzaprav se učim. Zavedam se, da je v prvem letu nemogoče narediti zmagoviti korak naprej. V kolesarstvu je pač treba iti po določeni razvojni poti.
V Lampreju pravijo, da ste se dobro vključili v ekipo, da razumete miselnost profesionalnega kolesarstva.
Z mojim napredkom so zadovoljni, prav tako sem tudi sam. Nisem pa še na tako visoki ravni, da bi se osredotočal na posamezne dirke. Treniram in sledim ekipi oziroma navodilom. Po Švici sicer nisem bil nared za zmage, je pa bil dober občutek, da sem se lahko enakovredno kosal s starejšo in bistveno izkušenejšo konkurenco.
Kako ste doživeli zmagoslavje Jana Polanca na Giru?
Pravzaprav je neverjetno, da je že v drugi sezoni zmagal na drugi največji dirki na svetu. Imenitno je izkoristil svojo priložnost. Zame je nerealno pričakovati, da bi prvo leto zmagoval na največjih dirkah. Menim, da sem v svojem početju realen. Dejstvo pa je, da sem čedalje boljši in konkurenčen.
Je v Lampreju malo manevrskega prostora za dirkanje?
Niti ne. Prepričan sem, da ga imam v italijanskem klubu več, kot bi ga imel v Skyu, Ettixu, BMC ali kateri drugi ekipi z vrha svetovne lestvice, v katerih imajo velike zvezdnike, za katere bi zagotovo moral delati trikrat več, kot to počnem v Lampreju. Italijansko moštvo brez superzvezdnikov je za razvoj mladega kolesarja dobra iztočnica za prihodnost. Tako kot tudi naslov prvaka. Meni veliko pomeni, da sem se dobro vključil in da lahko pomagam ekipi in bolj izkušenim kolesarjem. Menim, da sem se pravilno odločil.
Na DP ste zmagali v slogu mojstrov klasik. Vaš beg je bil zelo dolg, praktično od štarta do cilja. Peturni maraton je zagotovo pravšnji dokaz, da ste telesno napredovali, razplet pa, da imate že določeno taktično znanje.
Tudi sam sem bil presenečen, da sva s Fajtom 100 kilometrov držala tako visok ritem. Če tega ne bi naredil, bi si lahko očital, da nisem naredil vsega za zmago.
Kakšna je vaša kolesarska filozofija – preudarnost oziroma taktiziranje ali pač dirkanje do zadnjega atoma moči, kot ste to naredili na DP?
Odvisno od poteka dirke. Na DP sem se pravilno odločil, da grem na vso moč do konca. Na kakšni drugi dirki je treba biti bolj zvit, se odločiti v delčku sekunde, nato pa premišljevati, ali je bilo to prav ali pač ne. V WorldTouru sem se naučil, da moraš biti preudaren in ne smeš iti čez svoje zmožnosti oziroma moraš čakati na ključne dele dirk.
Ste našli svoj kolesarski prerez?
Še ga iščem. Na dolgem klancu mi nikoli ni šlo, krajši, kakršni so na pomladnih klasikah, pa mi ustrezajo, tako da razmišljam o ardenskih preizkušnjah, kakršni sta Amstlova zlata dirka ali pa Liege–Bastogne–Liege. Ko sem tekmoval z reprezentanco na kockah evropskega severa, sem ugotovil, da mi te dirke zelo ustrezajo.
Na državnem prvenstvu ste si v koledar zapisal 46. tekmovalni dan. Že danes greste na Kitajsko ... Mar ni to prehud ritem za tako mladega kolesarja?
Odločil sem se, da ne bom stokal zaradi števila nastopov, dokler sem v dobri formi. Res pa je, da je kolesarski ritem hud. Tekmujemo 10 mesecev, medtem ko pri nekaterih drugih športih sezona traja le štiri do pet mesecev. Dejstvo pa je, da je kolesarstvo moj posel, za katerega sem dobro plačan.
