Neobriteži, pretežki, to so moji ljudje

V redu je, v redu. Med svojimi sem,« sem si govoril ob pogledu na neobrite noge v boksu številka 8 na štartu okrog pol enajste. »Mama in sinko tu, bajsi na premajhnem kolesu tamle, gruča krampov na gorskih kolesih zadaj. V redu je,« sem ponavljal. Čeprav trema še zdaleč ni bila tako velika kot na veliki Franji – tole bomo pa ja zmogli, sem si govoril – je živčnost vseeno naraščala, a počasi se je torej vračala tudi samozavest, ki je izginila v zadnjem mesecu.

Odločitev za malo Franjo je namreč padla po dveh »vrhunskih« rezultatih na dveh zaporednih velikih maratonih (1243/1366 in 839/978) in predvsem ob spoznanju, da letošnjega cilja še zdaleč ne bo mogoče doseči. Namesto da bi odpeljal več kilometrov kot lani in predlani, da bi rezultat izboljšal, sem jih precej manj. Piko na i je dodal še nerazumljiv črni dan pred mesecem dni, ko sem na Krasu spil vso fanto, kar so jo imeli, ko sem se prebijal od lokala do lokala in molil, da bi bilo muke čim prej konec. Temu je sledil padec motivacije, skoraj nič kolesarjenja in posledično strmoglavljenje forme. A stotko lahko odpeljem tudi v tem stanju, brez priprav, sem vztrajal in se prijavil na mali maraton.

Že ko smo se pognali čez štartno črto, je sicer hitro prišlo spoznanje, da tudi male Franje nikakor ne gre podcenjevati. K temu je pripomogla odločitev organizatorjev, da se čas meri od samega začetka, kar seveda pomeni gasa takoj! Da bi se ogrevali pred začetkom, nam seveda ni prišlo na pamet in kmalu so tako neogrete noge gonile po ljubljanskih ulicah. Tokrat ni bilo časa za spremljanje gledalcev, saj me je zanimalo predvsem, kako bodo stotnije kolesarjev, med katerimi je tudi precej takšnih, ki v gruči vozijo le na Franji, zvozile vse ovinke do roba glavnega mesta. A je šlo, vsaj kolikor je bilo mogoče opaziti, kar v redu. Strah pred kakšnim skupinskim padcem je bil očitno odveč. Letelo je, priznam, kar malo preveč za moj okus in sam sem vseeno pogrešal parado skozi mesto, med katero smo se prejšnja leta lahko ogreli in predvsem uživali v vožnji po naši lepi Ljubljani.

Opomin, da tudi konkurence ne gre podcenjevati, je prav tako prišel že precej hitro, ko je šlo še proti Horjulu, in sicer v obliki velikana v kronometrski drži na kolesu za treking, ki je po desni kot za šalo prehitel celo kolono in že lovil naslednjo skupino. Sodeč po kislih obrazih okrog mene nisem bil edini, ki ga je to vsaj malo šokiralo, saj tako zelo počasni pa le nismo, se je zdelo. In ko me je na vzponu na Suhi dol prehitel prvi bajsek, je bil to le še en opomin, da tudi videz lahko vara. Kljub temu sem užival v spoznanju, da sem že skoraj v Lučinah in da je, kar se tiče klancev, to za danes to. Ob tem sem se nasmehnil, ko sem imel v mislih Kladje na velikem maratonu in nasvet, naj pridem tja čim bolj spočit, ker je nato še dolga pot – lažje reči, kot storiti, se je izkazalo še vsakič doslej. Po spustu na drugo stran mi je bilo malo žal, da se na klanec nisem potrudil vsaj malo bolj (vendar če dobro pomislim in si priznam, mogoče preprosto ni šlo) in da nisem skušal držati svojega novinarskega kolega, ki je s svojima slabima dvema metroma idealen kompanjon – moj načrt je bil namreč, da skrit za njim vozim, dokler pač gre. No, končalo se je hitreje, kot sem upal. Nenadoma sem ostal celo sam z enim od soborcev na gorskem kolesu, s katerim si seveda veliko nisem mogel pomagati, saj sem bil tokrat jaz tisti, ki sem mu moral nuditi zavetrje. A že kmalu so začeli prihajati vlaki z velike Franje. Nekaj sem jih moral izpustiti, ker so bili prehitri, nato pa le ujel enega od njih, ki me je vlekel tja proti Škofji Loki. Porazna forma je tu prišla do izraza, saj se je ravnina vlekla kot prejšnja leta na veliki Franji, noge sem že pošteno čutil, vmes je ponagajal celo krč in vlak je pobegnil, a je že prišel nov in tako se je še nekajkrat ponovilo. Ko sem izpustil zadnjega na klančku pred Nemško cesto, sem že preklinjal, da bom očitno tudi letos na njej ostal sam z vetrom, a me je rešil neznani heroj, ki me je potegnil vse do Dunajske ceste. Slava mu. 

Ob prihodu v cilj sem tako lahko ugotovil, da sem na mali Franji zelo užival – potem ko sem si priznal, da sem spadam, vsaj za zdaj. Neobriteži, pretežki, to so moji ljudje. Glede na vse tudi rezultat ni bil slab in po vsej verjetnosti me mali maraton čaka tudi naslednje leto. Kaj bi bilo, če bi se bolje pripravil, pa me je vseeno malo grizlo ...