Neupravičena prednost

Ekipa Skya in Chris Froome sta na Vuelti še enkrat dokazala, da moštvu britanskega menedžerja Davida Brailsforda nihče ni kos, ko si za cilj zastavi zmago. Premoč štirikratnega zmagovalca Toura, ki je nedvomno najboljši kolesar sveta na treh največjih dirkah v zadnjih sedmih letih (od leta 2011, ko je prvič stopil na zmagovalni oder, je na Touru in Vuelti petkrat zmagal in bil štirikrat drugi), so njegovi pomočniki. 

Privošči si lahko vsakogar, za kogar Brailsford in njegov strokovni štab ocenita, da bo pravšnji za Tour. Vuelta in še zlasti Giro sta za Britance namreč drugotnega pomena. Ob pogledu na karavano je vsem jasno, da ima Sky veliko prednost na vseh ravneh. Na Vuelti je, denimo, kot prva med ekipami WorldToura predstavila bivalno prikolico, po vzoru formule 1 s popolno kuhinjo, dnevnim prostorom za počitek in vsemi drugimi ugodnostmi hotela s petimi zvezdicami. Ob tem in objavljenih težavah Cannondala, ki mu grozi propad, je besedičenje Frooma, kako njegovo moštvo nima »neupravičene prednosti«, zvenelo precej cinično. Proračun Skya je namreč 40 milijonov evrov, medtem ko se Cannondalu obeta drugo leto največ 7-milijonski …

Res pa je, da imajo Britanci najboljši projekt in najbogatejše sponzorje. Tako pa je bilo tudi v začetku 21. stoletja, ko je na veliki pentlji kraljeval Lance Armstrong. US Postal je imel na voljo tako velik proračun, da je kupoval najboljše »delavce« in slabil konkurenco. Tipično neoliberalistična formula, po kateri delujejo vsi veliki klubi (še zlasti v nogometu, košarki, odbojki in rokometu), velja že od takrat, ko tega izraza še nismo uporabljali.  

V letošnji sezoni zelo opaženi Slovenci v tej porazdelitvi denarja in kakovosti nimajo veliko možnosti za zmago na Touru. Malo več na Giru, še največ pa na Vuelti. Trojček Primoža Rogliča (etapna zmaga na Touru), Jana Polanca (na Giru) in Mateja Mohoriča (na Vuelti) je vsekakor temeljni kamen za naskok na zmagovalni oder. Vendar pa za Slovenci ne stojijo tako velike ekipe kot za Froomom, Nibalijem in drugimi velikani trojčka Tour-Giro-Vuelta. Pretežno slovensko obarvani Bahrain je morda priložnost, da po Nibaliju kakšen izmed Slovencev prevzame glavno vlogo v veliki ekipi, kakršno je svoj čas imel Jani Brajkovič v Astani. Dotlej jih čakajo na največjih treh dirkah bolj ali manj stranske vloge.

V tem članku sem pisal zgolj o tehnično-strokovni premoči Skya in njegovih kolesarjev ter strokovnega štaba. O drugih sredstvih, predvsem medicini, ki jih dela tako močne, nima niti smisla razpredati. Nad moštvom že nekaj časa visi velik sivi oblak »nečednega početja« oz. dopinga. Zaenkrat se Brailsford uspešno brani. Tudi na dopinških testih vselej čisti, a pregnani 7-kratni zmagovalec Armstrong je priznal doping šele, ko so ga finančno strli … Zdi se mi, da med njegovimi zmagami in zmagami Skya ni nobene razlike, ker je pač preveč inačic.

Zmaga Frooma na Vuelti pa je seveda tudi odgovor na vprašanje, koliko časa bo Sky zmagoval na Touru (v zadnjih šestih izvedbah je petkrat). Vsekakor toliko časa, kolikor bo želel. Na vidiku ni moštva, ki bi ga lahko premagalo. Razen seveda, če ga bodo razbili oziroma oslabili.