Nibalijev vratolomen, a nadzorovan spust za zmago

Como – Vincenzu Nibaliju letos nič ni šlo po željah. Na Touru je kot branilec naslova na četrtem mestu doživel boleč poraz, na Vuelti so ga izključili, ker se je držal avtomobila, na SP v Richmondu pa je z ekipo »azzurrov« doživel kalvarijo, kakršne Italijani že dolgo niso. Razumljivo, da je Po Lombardiji, zadnji izmed petih velikih klasik, reševal šampionsko čast.

Zmagal je v eni najboljših dirk v 109-letni zgodovini klasike »jesenskega listja«. V taktično dovršeni predstavi Astane je na koncu tekmece zmlel na vratolomnem spustu s hriba Civiglia, 17 km pred ciljem. Najprej je dvakrat napadel na vzponu, a so mu Thibaut Pinot (FdJeux), Daniel Moreno (Katjuša) in Mikel Nieve (Sky) trdovratno dihali za ovratnik. Ko pa je na prvih ovinkih spusta silovito pospešil, mu nihče ni mogel slediti. V manj kot šestih kilometrih si je, tudi zahvaljujoč klubskemu tovarišu Diegu Rosi, ki je nekajkrat na čelu zasledovalne skupine na ostrih ovinkih močno zavrl, prikolesaril 40 sekund naskoka! Najbolj nevaren tekmec je bil Moreno, ki se mu je na zadnjem vzponu približal na 11 sekund, a je imel Nibali vendarle na drugem spustu in ravninskem delu več moči.

Na ugotovitev poročevalcev, da je na spustu tvegal prav vse, je odgovoril, da niti ni. »Le enkrat je bilo nevarno, ko sem se z veliko hitrostjo približal motorju. Preostanek spusta je bil pod popolnim nadzorom. Gibanje je bilo zelo 'tekoče' in ritmično, na vsakem ovinku pa sem s pospeševanjem skušal pridobiti nekaj sekund. To sem moral storiti iz preprostega razloga, ker so me vsi nadzorovali na vzponu,« je opisal zmagovito akcijo Nibali.

Na vprašanje, če je v tej prvini boljši od Sagana, je odgovoril, da ne ve. Prepričan pa je, da je Slovak bolj »nor« ...

Italijani so z navdušenjem pozdravili Nibalijevo zmago. Pa ne samo zaradi tega, ker je najboljši italijanski kolesar zadnjih let, ampak tudi zaradi dejstva, da niso zmagali že od leta 2008, ko je bil najboljši Damiano Cunego (pred Janijem Brajkovičem). Lombardijska lovorika pa bo imela tudi posebno mesto med Nibalijevimi pokali oziroma majicami, ki jih je dobil za zmage na Touru, Giru in Vuelti. »Zavedam se svoje moči, vendar pa je zelo težko zmagati na klasikah, če si osredotočen na tri največje dirke. Izgubiš eksplozivnost na kratkih klancih, predvsem pa nimaš ritma. Res pa je, da na klasikah, kakršni sta Lombardija in Liege-Bastogne-Liege, lažje kolesariš, če imaš hribovske izkušnje,« je primerjal dve kolesarski skrajnosti. Nibali je po drugem mestu na Liege-Bastogne-Liege in tretjem na Milano-Sanremo naposled le slavil zmago na eni izmed petih velikih klasik. Po Andyju Schlecku (Liege-Bastogne-Liege) pa je tudi prvi zmagovalec Toura, ki je zmagal na klasiki.

Med tremi Slovenci je dirko končal Jan Polanc, ki je bil tudi večji del v ubežni skupini enajstih kolesarjev. Za Gorenjca v dresu Lampreja je bil »usoden« le dober kilometer dolg vzpon na Sormano. Povprečni naklon »lombardijskega kolesarskega zidu« je 15 odstotkov, največji pa 25. »Noge nisi bile za velik rezultat, a tudi ne tako slabe, kot je bilo na koncu. Opravil sem svojo nalogo, na Sormanu pa je bilo res težko. Če si ves dan v begu, je nepremostljiv zid,« je Polanc opisal nastop, v katerem pa njegovi favoriti iz Lampreja na koncu niso dosegli želenih uvrstitev.

Jani Brajkovič je doživel še eno dramo. Najprej se je zapletel v manjši padec in menjal kolo, popravljal sedež, ki je bil najprej za dva centimetra previsok, nato za en centimeter prenizek. Po desetih kilometrih je ujel Nibalijevo skupino, na odločilnem spustu pa ostal v ozadju. Pravi, da slabše ne bi moglo biti. V zaključku je odstopil. Tako kot tudi Luka Mezgec. V Italijo so ga delodajalci poklicali v petek zvečer, da zamenja enega izmed bolnih kolesarjev Gianta. Služba je pač služba.