Niti Slongo nima razlage za Nibalijevo uganko

Ko je Vincenzo Nibali na začetku Toura v Utrechtu v vožnji na čas prehitel Chrisa Frooma (za sedem sekund), Alberta Contadorja za 15 in Naira Quintano za 18 sekund, sta strateg zmag v dresu Astane Giuseppe Martinelli in osebni trener italijanskega šampiona Paolo Slongo novinarjem sporočila v slogu najboljših časov Marca Pantanija: »Nibali c'è«. Nibali je.

Prepričan so bili, da bo lanski zmagovalec tekmece zmlel v uvodnih etapah po cestah severnih klasik, na katerih je bil na pomladanskih dirkah precej boljši od preostalih članov velike četverice. Nato je prišla etapa po kockah Roubaixa, na katero je stavil vso zmagovito strategijo. Bil je sicer najbolj bojevit v karavani in dobil rdečo majico, a želene prednosti si ni ustvaril. Nasprotno: soočil se je z mučnim spoznanjem, da ni šampion s Toura leta 2014. Skupaj z Martinellijem in Slongom se je tolažil, da bo v letos zelo zahtevnih Pirenejih pokazal pravi obraz »morskega psa iz Messine«, kot mu pravijo zaradi njegovega napadalnega sloga. Optimizem je temeljil na testih pred Tourom, ki so pokazali, tako zatrjuje Slongo, da je pri 64 kilogramih in 5,86 odstotka telesne maščobe na enakih tekmovalnih parametrih, kot je bil lani. Po višinskih pripravah na San Pelegrinu pa je poudarjal, da bodo Nibalijevi rezultati najbolj odvisni od moči tekmecev.

Slab občutek ali strah? Dejstvo je, da je bil za letošnjo štartno številko 1 Froome odločno premočan, manj, a dovolj hiter je tudi Quintana, Contador in Van Garderen pa Nibalija potiskata na zadnje mesto med papirnatimi favoriti. Po prvem gorskem cilju La Pierre Saint Martin v Pirenejih, kjer je okusil vso moč Chrisa Frooma in njegovega sanjskega moštva, posebnega razočaranja ni bilo, čeprav je doživel prvo kalvarijo in zaostal za 4:25 minute. Tudi Astanino sanjsko moštvo za Tour je razpadlo. Slogo nima prave razlage, zakaj se je to zgodilo. »Dve ali tri minute lahko vrti pedala z največjo močjo, potem pa ta moč izgine. Na La Pierre Saint Martin je kolesaril povprečno s 345 vati, kar je pod njegovim siceršnjim povprečjem,« Slogo ne najde ključa Nibalijeve uganke na Touru 2015.

Sanj o drugi zaporedni zmagi in rumeni majici, ki jo je lani nosil 19 od 21 dni, je bilo torej konec. Sprijazniti se je moral, da so tekmeci boljši v vseh prvinah, ki določajo šampiona Toura. Pravzaprav je zanimivo, kako v zadnjem desetletju, od zmagovitih časov Lancea Armstronga, ni kolesarja, ki bi dvakrat zapored oblekel rumeno majico na Elizejskih poljanah. Zmage na največjih kolesarskih predstavah so očitno tako stresne in naporne, da junaki potrebujejo najmanj leto dni, da si opomorejo – od dirke, še bolj pa od vseh obveznosti, ki jih s seboj prinaša največja kolesarska zmaga.

Nibali po lanskem Touru ni imel miru, da bi premlel vse, kar se je dogajalo po rumenem zmagoslavju. Jeseni in pozimi, ko bi potreboval največji mir za regeneracijo telesa in uma, se je moral ukvarjati s posledicami dopinških afer Astane in z obtožbami, da je sam sestavni del moštva dopingirancev. Kar pet kazahstanskih kolesarjev je bilo namreč pozitivnih na testih. Nihče med njimi sicer ni bil neposredno povezan z Nibalijem, vendar je bilo zelo mučno poslušati in prebirati komentarje o duhovni povezavi z njegovim idolom, z dopingom zaznamovanim Marcom Pantanijem in tudi očitke, da je sestavni del dopinške kulture, ki jo predstavlja njegov šef Aleksander Vinokurov. Svoj status čistega kolesarja je moral krčevito braniti, če je želel nastopiti na Touru, kajti Astani je grozil odvzem tekmovalne licence WorldToura.

»Pantani je bil moj idol. O tem ni dvoma. Vsem Italijanom je bil. Vsi smo hoteli biti kot 'Gusar', nositi ruto na glavi, rumene čevlje in se kititi z njegovimi barvami. Vsi smo ga posnemali. Radi smo imeli njegov napadalni slog. Tako sem ga vzljubil, da sem bil kot mulec na kolesu zrcalna Pantanijeva podoba,« Sicilijanec ne skriva, da se noče odreči svojega mladostnega vzornika. Z Vinokurovom je drugače. Pravi, da ni podpisal pogodbe z glavnim menedžerjem moštva, ampak z lastnikom in Martinellijem. »Ključ prestopa k Astani je bil, da pride z menoj celotna moja ekipa – od trenerja in zdravnika do pomočnikov,« je pojasnil povezavo z Vinokurovom, brez katerega pa se, to je povsem jasno, pri Astani ne more zgoditi nič. Zanimivo pa je, da sta bila s Pantanijem povezana tako Martinelli kot tudi zdravnik Emilio Magni, s katerim sodeluje od leta 2006.

Povrhu pa ga je vso jesen in zimo mučila še poškodba ahilove tetive, zaradi katere je bila intenzivnost treningov na precej nižji ravni kot v minulih letih. »Imel sem težko in zapleteno zimo. Pravzaprav si nikoli nisem miselno opomogel od zmage. Analizirali bomo vse, kar se je dogajalo. Čaka nas tudi razmislek, kako naprej, predvsem pa se moramo osredotočiti na napake, da jih ne bomo ponovili. Nekaj je bilo zagotovo zelo narobe,« je po zadnji pirenejski etapi razmišljal največji poraženec letošnje »velike pentlje«.

Pisanje španskega športnega časnika As, da je Vinokurov napovedal slovo po koncu letošnje sezone, je zanikal, prav tako pa tudi Kazahstanec. »Sam mi je povedal, da me je želel zgolj motivirati. Pogovorila sva se. Imel sem občutek, da želi več, kot sem sposoben. Povedal sem mu, da od leta 2010, ko sem zmagal na Vuelti, na nobeni veliki dirki nisem ostal brez zmagovalnega odra (leta 2011 je bil na Vuelti sicer sedmi – op. p.), da pridejo sezone, ko ti gre vse kot po maslu, in obdobja, ko ne dosegaš želenih rezultatov. Kot denimo Cadel Evans, ki ga izjemno cenim. Avstralec je velik kolesar z imenitno kariero, ki pa ni bila vseskozi šampionska,« je pojasnil zaplet z včasih zelo živčnim in neučakanim šefom, ki je očitno pozabil, da je od leta 2013, ko je oblekel dres Astane, zmagal na Giru (2013) in Touru (2014) ter osvojil drugo mesto na Vuelti (2014). Navsezadnje ima tudi prestižno trojno krono Tour-Giro-Vuelta, ki jo je v 100-letni zgodovini osvojilo le šest kolesarjev. Med njimi od sodobnikov le še Alberto Contador. A to očitno ne velja več. Tako je pač v športu. Nenehno se moraš potrjevati, tudi največje zmage gredo v zgodovino tisti trenutek, ko je tekme konec.

O tem, da bi Astano, s katero ga sicer veže pogodba še leto dni, zapustil zaradi dopinga, ne razmišlja. Edini razlog, ki bi ga pripeljal do tega, je, če bi kazahstansko moštvo izgubilo licenco WorldToura. Toura po dveh tednih sicer ni odpisal, ker upa na prebujanje v Alpah. A v glavi ima že naslednji cilj – olimpijske igre 2016. Med vsem štirimi velikani Toura je dvakratni italijanski prvak namreč najbolj spreten na enodnevnih dirkah.