Slavc Colnarič je bobnar Pankrtov, maratonec, kolesar

Ritem je del mene, pravi Slavc Colnarič. »Še kot otrok sem ves čas nekaj tapkal, bobnal. Okolici sem zaradi tega šel na živce. A ritem je tisto, kar je skupno glasbi, teku, kolesarjenju,« vleče rdečo nit življenja, ki traja od leta 1956.

Slavc Colnarič se je leta 1977 odzval na klic, ali bi prevzel funkcijo bobnarja pri Pankrtih. Fantje s Kodeljevega so po kadrovskih preverjanjih ugotovili, da v krajevni skupnosti, postavljeni okrog Slovanovega športnega centra, ne najdejo primernega kandidata za bobnarja. Zato so bobnarja našli v Šiški. Slavc je bil prava izbira. Rock'n'roll ni bila le njegova glasba. To je bilo od 12. leta tudi njegovo življenje. In deset let je igral, ustvarjal in delal kot del Pankrtov, glasne, hitre, provokativne ekipe, ki je spreminjala svet.

»Ko smo leta 1987 s Pankrti nehali igrati, se mi je zdelo, da sem padel v nek prazen prostor. Glasba je bila dolga leta moja strast, ljubezen. Tega je bilo takrat konec. Iskal sem se. Sam sebi sem bil v napoto. Biljard, pivo in cigarete – saj ne rečem, da včasih ni prijetno. A pri biljardu, pivu in cigaretah ni kakšne posebne strasti,« se spominja. Potem je ugotovil, da mora narediti korak naprej. »Cigarete so me ubijale. Vedel sem, da moram sam ubiti cigarete, preden one ubijejo mene.« Drugi korak je bil sestavljen iz več korakov. Tekaških korakov. »Nekaj časa sem se prepričeval, da bi začel. Ko sem šel na prvi tek, sem bil v tako slabi kondiciji, da sem komaj pretekel 500 metrov. Potem sem si začrtal progo za trening. Od doma do obvoznice in nazaj. 1500 metrov. Po dveh mesecih sem se zaljubil v tek.« Star je bil 39 let.

Po letu dni je bil pripravljen na podvig, a se prvega ljubljanskega maratona potem zaradi poškodbe ni udeležil. Žena Klara, skupaj živita 37 let, je postala njegova najbolj navdušena navijačica. Leta 1997 je za 42-kilometrsko razdaljo potreboval tri ure in 25 minut. Naslednja leta je pospeševal, a je najpogosteje izbral 21-kilometrsko razdaljo. Leta 2002 je za pol maratona potreboval uro in 25 minut.

»Skoraj nikdar nisem tekel s slušalkami. Glasbo pa imam ves čas v glavi. Daje mi ritem. Zelo natančno znam napovedati, koliko časa bom potreboval za razdaljo.« V glavi se mu vrtijo Red Hot Chili Peppers, Alice in Chains, Pearl Jam, Green Day … »Glasba pomaga pri premagovanju bolečine. Pri teku te vedno nekaj boli. Edina nevarnost je, da bi se zaradi glasbe izklopili koristni senzorji, ki opozarjajo na poškodbe,« razlaga. Le leta 2007, ko so se Pankrti spet zbrali, da bi se z nizom nastopov spomnili na 30-letnico prvega koncerta, si je kilometre okrog Litostroja krajšal s slušalkami. »Dolgo časa nismo igrali, najprej sem moral komade slišati, si jih znova vtisniti v spomin. Medtem ko sem poslušal stare komade Pankrtov, sem treniral za 42-kilometrski maraton v Beogradu.« Pri 51-ih letih je potem v Beogradu zmagal v svoji kategoriji. Za progo, ki se konča z morilskim vzponom, je potreboval tri ure in 20 minut. Če bi tekel po progi, ki ne bi imela napornih klancev, bi končal v dobrih treh urah. »V nogah sem imel tri ure in 10 minut,« pravi.

Leta 2008, ko je na ljubljanskem maratonu zadnjič pretekel 21-kilometrsko razdaljo, je ugotovil, da osebnega tekaškega rekorda ne more več izboljšati. »Lahko bi se raztrgal, pa nisem napredoval. Krivulja se je začela obračati.« In ko se je krivulja obrnila, je tudi ljubezen do teka začela ugašati. Medtem je našel novo strast – kolo. Leta 2007 je šel na maraton Franja. »Kolo je moj prijatelj in psihiater,« pravi, se nasmehne in prizna, da gre za misel, ki jo je prijavil njegov kolesarski prijatelj. »Kot da bi okrog kolesa nastal ščit, ki odbije probleme. Nekateri se sekirajo zaradi nepomembnih reči. Sam se reševanju težav ne izogibam. Hkrati pa zaradi problemov ne delam drame.«

Zadnjih osem let je na kolesu štirikrat ali petkrat tedensko. Zimsko poganjanje sobnega kolesa jemlje kot obvezno zlo. »Neko zgodbo si moram izmisliti, da se mi odvrti v glavi, če hočem uro in pol goniti pedala,« opisuje spopad z monotonijo zimskega treninga. Že februarja pa gleda proti sončnim istrskim cestam, po katerih križari s prijatelji iz športnega društva Turbo M. »Sami fejst fantje. Kup državnih prvakov v višjih starostnih kategorijah.«

Ob bobnarja, ki je skrbel za ritem pesmi Anarhist, Lepi in prazni ali Lublana je bulana, bi pričakovali, da se športa loteva anarhistično. Vendar je Slavc izjemno sistematičen. Vse treninge beleži v dnevnik. »Beležim trase, datume, čase, vmesne čase. V teh dnevnikih je popisanih 19 let mojega življenja. Če bi v hiši zagorelo, bi šel najprej po dnevnik,« se pošali. No, bolj verjetno se zdi, da bi se po reševanju življenja odločil za reševanje kolesa. Kolo znamke Fuji je parkiral v dnevno sobo. »Ne more biti zaprt v kleti,« pravi o svojem cestnem ljubljenčku. Bobne hrani v garaži.

Najbolj ga navdušuje, da na kolesu še vedno napreduje. »V letu dni sem prevozil 11 tisoč kilometrov,« razloži skrivnost, zaradi katere se je uvrstil na svetovno veteransko kolesarsko prvenstvo. Druga skrivnost je nekoliko bolje varovana. Ne da bi načrtoval ali se loteval kakšnih diet, je Slavc, v delovnem času odčitovalec števcev ljubljanskega vodovoda, letos štiri kilograme lažji kot lani. »Ne morem verjeti, koliko pomenijo ti štirje kilogrami. Pred časom smo imeli vzpon na Roglo, za kilogram sem bil težji kot med sezono in tisti, ki sem jih vse leto prehiteval, so me pustili zadaj.«

Bi se po tekaških in kolesarskih uspehih lotil še plavanja, triatlona? »Ne,« odgovori jasno. »Vodo imam sicer rad. Vendar nisem ploven. S kolesom se včasih peljem na Cres, skočim v morje, se ohladim in plavalno sezono končam.«