Wiggins od didžeja do ikone

V zadnjih dveh letih je Bradley Wiggins, ki ga je britanska kraljica Elizabeta II. nagradila z redom viteza britanskega imperija za športne dosežke po zmagah na Touru in olimpijskih igrah v Londonu 2012, postal veliko več, kot le športnik. Za Britance je ikona, kakršne so David Beckham, Lewis Hamilton in Andy Murray.

Če jih vprašate, kakšen je »sir Wiggo«, vam bodo kot iz topa odgovorili, da je eden najslavnejših britanskih športnikov, ki živi življenje »rock & roll« zvezdnikov kova slovitega kitarista Peta Townshenda ali pač njegovega odličnega prijatelja Paula Wellerja, ustanovitelja skupine Jam. Ko je z glavo v športu, je neomajno in stoodstotno posvečen kolesu. Prav nič drugega ne obstaja zanj kot treningi, masaže, hrana in spanje. Vse moteče dejavnike odstrani. Računalnika se na pripravah domala ne dotakne. Kolesarski spomin ima izjemen. Lahko našteje denimo, katera kolesa so imeli šampioni preteklosti in katere nogavice so nosili. Tudi sicer je kot računalnik, ki natančno ve, kaj počne. Občuduje estetiko kolesa.

Ko pa ni obseden s kolesom, rad zahaja v pivnice, pije pivo in ne zadržuje svojih avstralskih genov (po očetu). Nima zadreg. Ko se je lani prepustil uživanju, se je veliko govorilo o življenju v slogu »sex, drugs & rock and roll« (seks, mamila in rokenrol). Preden je postal profesionalni kolesar, je bil didžej. Wiggins je strasten zbiralec vesp in kitar. Doma jih ima ducat; obsežno zbirko kitar iz obdobja 1960 in 1970. Najljubša mu je dvajset let stara »Gibson ES-335«. Nanjo je tako ponosen, da bi jo prvo rešil, če bi v njegovi hiši izbruhnil požar. Glasba mu predstavlja navdih. Uživa v skupinah The Jam, Oasis, Ocean Color Scene, The Who in The Small Faces, njegova najljubša albuma pa sta Quadrophenia in Tommy skupine Who. Med kitaristi ga navdušujejo nenadkriljivi Pete Townshend, zatem Steve Cradock (Ocean Color), Dave Gilmor (Pink Floyd), Johnny Marr (The Smiths) in navsezadnje tudi Jimmy Hendrix, za katerega pravi, da njegovih akordov nihče ni ponovil.

»Sir Wiggo« ni simpatičen, ker nikogar noče pustiti v svoje življenje. Je navaden fant iz Londona, ki se je proslavil v kolesarstvu, dela napake in preklinja. »Ne morem biti vzor,« je povedal v enem izmed pogovorov po zmagi na Touru 2012. »Prav tako nisem pretirano družaben. Sem vase usmerjen. Ne živim v Monte Carlu niti nimam ferrarija. Ko pridem domov, sem ves v dreku in umazaniji, ker živim na kmetiji med Liverpoolom in Manchestrom. Kolesarji smo navadni ljudje,« se na vsakem koraku otepa zvezdništva.

Z novinarji ni bil nikoli v dobrih odnosih. Pred dvema letoma je na Kriteriju Dauphine zapustil tiskovno konferenco z besedami: »Drugič pripravite boljša vprašanja«. Na Touru leta 2012 je jezno vrgel mikrofon, ko so ga spraševali o čistosti zmagovalcev Toura, in obrnjen stran zamrmral: »Preklete piz..«. Komu je bila ta psovka namenjena, je bilo jasno. Letos je na vprašanje novinarjev, na kaj najprej pomisli, ko vstane, odgovoril, da na to, da mora na stranišče ... V Ponferradi je po zmagi v vožnji na kronometer po šestih vprašanjih vstal in zapustil tiskovno konferenco, češ, dovolj je bilo. Mudilo se mu je na letalo. Ob nekaterih vprašanjih se mu koža naježi. Denimo o tem, v kakšnem odnosu sta s Chrisom Froomom.

Zmaga na Touru mu je v marsičem spremenila življenje, a tudi njega samega. Ko ga novinarji sprašujejo, kaj mu po velikih zmagah najprej pride na misel, je odgovoril, da ponos. Vsakič pa se mu misli vrnejo tudi v otroštvo, ko je po olimpijski zmagi Chrisa Boardmana leta 1992 v Barceloni začel kolesariti v Hyde Parku, ko si je pozimi vsak dan vrtel video posnete zmagovitih nastopov Grega LeMonda in Miguela Induraina.

Ko se kolesa tekmovalno ne bodo več vrtela, ne bo imel zadreg, ko bo rekel, da je imel fantastično športno kariero. Njegov trojček – olimpijsko in svetovno zlato ter zmaga na Touru – Britanci primerjajo z zgodovinskim tekom na miljo pod štirimi minutami Gilberta Bannistera v petdesetih letih minulega stoletja, prvo zmago britanskega igralca golfa – Tonyja Jacklina na odprtem prvenstvu ZDA (1969) – in seveda zmago nogometne reprezentance kapetana Bobbyja Charltona na SP leta 1966. Predvsem pa je bil nosilec preporoda britanskega kolesarstva.