Padli kolesarski prvak

Padli zvezdniki, dopinški škandali in obsežne preiskave so bili del kolesarskega vsakdana dobrih deset let nazaj, angleški Sky z Bradleyjem Wigginsom in predvsem Chrisom Froomom na čelu pa naj bi vse bolj priljubljeni šport popeljal v novo, čisto in transparentno obdobje. Drugi decembrski teden bi se za vse, ki so kakor koli povezani s kolesarstvom, težko odvijal slabše.

Zgodba štirikratnega zmagovalca dirke po Franciji je širšemu delu javnosti zdaj že dobro znana. Prek začetkov v Keniji in prve profesionalne pogodbe z ekipo Minolta je Chris Froome počasi prodrl v svet evropskega kolesarstva, kjer so mu bile najprej namenjene le drobtinice. A je potrpežljivo čakal priložnost, idejni vodja Skyja David Brailsford pa je v njem prepoznal podcenjenega britanskega kolesarja, idealnega za njegovo ekipo, ki je bila na Otoku sprva sprejeta z mešanimi občutki. Zdaj 32-letnik je pred šestimi leti eksplodiral in zgodba najbolj uspešnega kolesarja tega desetletja se je začela odvijati z bliskovito hitrostjo.

Chris je v kolesarski »šoli« preskakoval po dva ali tri razrede naenkrat, še hitreje so se začela pojavljati namigovanja o sumljivih zakulisnih poslih Britanca kenijskih korenin in domnevne povezave s slovitimi dopinškimi guruji. Najglasneje so robantili francoski kolesarski navdušenci, ki so ravno dobro opravili s prevlado še precej bolj osovraženega Lancea Armstronga, že je bil na vidiku nov serijski zmagovalec iz tujine. Froome je stoično prenašal žaljivke, za trenutek se je prepustil besu le, ko mu je med etapo v glavo priletel kozarec, poln urina, a se tudi takrat ni spustil v vojno s francoskimi mediji, ki se zanj zagotovo ne bi dobro končala. Ko so dopinške govorice končno predrle oklep navidez krhkega, a neverjetno tekmovalnega »paličnjaka« na kolesu, je Froome konec leta 2015 objavil rezultate testiranj in razkril telesne predispozicije serijskega zmagovalca. Po letošnji četrti rumeni majici so se mu hočeš nočeš priklonili tudi največji kritiki, prva britanska zmaga na Vuelti in bron s SP sta bili le še češnji na torti izjemne sezone. Nato se je v le dobrih dveh mesecih brezmadežna podoba Skyja sesula v prah, z njo pa tudi ugled Chrisa Frooma.

Iz afere okrog sumljive pošiljke Wigginsu in posledično sumljivem vodenju poslov največje ekipe na svetu je Froome presenetljivo izšel brez praske, kredibilnosti njegovim zmagam do začetka minulega tedna ni odrekal nihče. Zato je bil pozitivni test na salbutamol, ko je bila vrednost v njegovi krvi kar dvakrat višja od dovoljene, pravi šok. Zaenkrat sicer ni suspendiran in bo do konca postopka, ki se je začel že 20. septembra, v javnost pa prišel šele dva meseca kasneje, lahko normalno dirkal in vmes odgovornim skušal dokazati, da je šlo za res nesrečen splet naključij, ki so botrovala povišanim vrednostim.

Froome se že od začetka kariere bori z astmo in uporablja inhalator, a se bo ravno zaradi tega še težje izgovarjal na pomoto. Medtem za nekdanjega predsednika Mednarodne kolesarske zveze (UCI) Pata McQuaida dvoma ni: »Dejstvo je, da je Chris prekršil pravila in po pravici povedano, ne vem, kako mu bo v prihodnje ne glede na razplet še kdo lahko verjel.« Ravno v zadnjem stavku se skriva kavelj 22 zgodbe padlega kolesarskega junaka – tudi če bo s svojim zagovorom prepričal UCI, da ni goljufal, je škoda že storjena. Froome nikoli več ne bo superšampion, ki zmaguje čisto, bo le zadnji v vrsti kolesarjev s črno piko, ki hodijo povsem po robu.