Pet let čakal priložnost, da stopi iz sence

Ljubljana – V kolesarstvu so prva mesta tako pomembna, da je na etapnih dirkah na zmagovalnem odru vedno samo zmagovalec. Vsi drugi so srečni in manj srečni poraženci. Pozornost, tudi medijev, gre torej zmagovalcem, malo manj nosilcem majic, če ne gre seveda za največje, rumeno, rožnato ali rdečo majico vodilnih v skupnem seštevku treh največjih dirk, Toura, Gira in Vuelte.

Na Touru letos svetovno slavo v »soju žarometov« zmagovalnega odra pobira sijajni Britanec Chris Froome. V njegovi senci so prav vsi, od izzivalcev do zmagovalcev etap, od nosilca prve majice, Avstralca Rohana Dennisa, do nesrečnega Nemca Tonyja Martina ter tistih, ki jim gredo enodnevne pozornosti, na čelu z junakoma treh oziroma dveh etapnih preizkušenj, Nemcem Andrejem Greiplom in Špancem Joaquimom »Puritom« Rodriguezom.

A Tour de France je tako velik dogodek, da ima vsak udeleženec priložnost za svojih »15 minut Warholove slave«. Gre pač za kolesarske strategije sicer nadvse pomembne, a seveda male, stranske vloge ljudi iz sence šampionov, pomočnikov in vodonoscev, ki pa ne morejo vplivati na uvrstitve nosilcev glavnih vlog. Njihova priložnost so pobegi. Letos sta jih izkoristila in se z etapnima zmagama okitila Čeh Zdenek Stybar in Poljak Rafal Majka. Ta kolesarska hierarhija pomembnosti gre prav do zadnjega moža. Nekateri garači nikoli ne izstopijo iz sence pelotona, mnogi pa se pogumno izpostavijo, bežijo, se kažejo in napadajo. Tako, kot je Kristjan Koren v 14. etapi, ko se je spustil celo v boj za etapno zmago.

Francoski predsednik François Holland zagotovo nikoli ni slišal za Slovenca Korena in Poljaka Golasa pred 14. etapo Toura. Zanju je izvedel od prvega moža dirke Chistiana Preudhomma, s katerim je spremljal sobotni del Toura. Mimo tistih, ki na čelu karavane vodijo »kolo koles«, pač ne moreš iti. Na Jalabertovem vzponu na Mende jima je gromko zaploskal, preden je v predsedniškem avtomobilu zapustil eno izmed naravnih kolesarskih aren, v katerih se ob cestah »velike pentlje« vsakodnevno gnetejo množice stotisočih navijačev vseh barv.

Koren ga ni videl. Niti vedel ni, da pride. »Ma, ko se dobro počutiš in si naposled v položaju, o katerem sanjaš pet let, potem nimaš česa čakati. Nič ne gledaš okrog sebe. Greš na polno – do konca,« je v pristni primorščini po telefonu opisal akcijo edini Slovenec na letošnjem Touru in na najlepši način pokazal, koliko in kako je predan kolesarstvu.

»Jalabertov klanec«, zagotovo najbolj oster na celem Touru – tudi bolj od pirenejskih in alpskih –, je bil za njegove kolesarske lastnosti vendarle prevelika in prestrma ovira. To je zelo dobro vedel, zato je tudi tako silovito pospešil in navil ritem, da bi si, kot je dejal, pred težko oviro prikolesaril večjo prednost, s katero bi se lahko povzpel višje, kot se je na 14. mesto, ki ostaja njegova najboljša uvrstitev na petih nastopih na Touru.

Korenjak iz Budanj pri Ajdovščini je doživel najlepše trenutke v karieri. V njegovi najboljši predstavi na petih nastopih na »francoski pentlji« doslej mu je ploskalo in ga spodbujalo deset tisoče ljudi. Ne sicer tako kot Jalabertu pred dvajsetimi leti ali letošnjima francoskima adutoma Thibautu in Bardetu, ampak fanatično, da so mu šle »kocine pokonci«, čeprav je bil na robu zmogljivosti. Doživel je tisto, kar na Touru doživljajo največji junaki. In v tem je bil čar njegovih in tudi slovenskih »15 minut« ... Izjemno vesel pa je bil tudi zaradi podpore prek socialnih omrežij od doma. Hvaležen je navijačem, očitno pa mu je močno dvignila tekmovalno moralo. Včeraj je bil v šprintu 19.

Prav s tem doživetjem gre Primorec v nadaljevanje Toura, prepričan, da bo dobil še kakšno priložnost. Dovolj je bojevit in dober, da si lahko izbori pobeg, kar je na Touru včasih enako težko kot se vzpenjati v visokem ritmu vodilnih na alpske in pirenejske vrhove. Morda bo ta priložnost prišla že danes v prvi predalpski etapi v Visokih francoskih Alpah oziroma Gapu. Na koncu etape je sicer vzpon na prelaz Mense, a še zdaleč ni tako zahteven, kot je bil na Jalabertov klanec. Vzpon je dolg 8,9 km s 5,6-odstotnim klancem. Potem sledi vratolomni spust ter 12-kilometrsko in krožno dirkanje po hribovitem terenu okrog Gapa.