Po koncu sezone že o rezih pred OI

Vallnord – Čeprav sta Blaža Klemenčič in Tanja Žakelj v Andori vsaka zase načrtovali svojo dirko sezone, je bil na koncu njun izkupiček (15. in 18. mesto) bolj ali manj realen odsev tekmovalnega leta. Ne najboljši. Svoje je tokrat naredila tudi visoka nadmorska višina v parku La Massana (2000 m) in ju znova pahnila iz najboljše deseterice.

Že v napovedih pred dirko sta bili Slovenki precej previdni, saj sta se zavedali, da se bosta težko kosali s tekmicami, ki so si za glavno dirko sezone privoščile višinske priprave. Naša reprezentanca te možnosti ni imela, tudi spala je v dolini in bila zato v podrejenem položaju. Obe sta tako že po štartu začeli zaostajati za najboljšimi, Klemenčičeva je imela še smolo, da jo je zaustavil padec tekmovalk pred njo, nato je padla še sama, bolelo jo je koleno. »Dirka je bila res težka. Brez višinskih priprav se tukaj ne da nič. To se je videlo,« je bila nezadovoljna 35-letna kolesarka.

Tudi Žakljevi se je v razočaranju tresel glas. Sezono, kakršna koli je že bila, si je zares želela zaključiti bolje. »To je bila zadnja dirka, ki je bila letos pomembna zame. Imela sem mešane občutke, saj sem vedela, da na višini ne morem dobro dirkati, hkrati pa sem imela veliko željo, da bi dosegla dober rezultat. Uvrstitev je takšna, kot je bila letošnja sezona,« je dejala in še pristavila, da seveda ne more biti zadovoljna, vendar pa tudi tako grozno razočarana ni. Vedela je namreč, kje je razlog za slabše dirkanje: da ji višina pač ne ustreza.

Vendar pa na drugih dirkah v tej sezoni, še zlasti ob uvodu, ni našla pravega vzroka za slabšo formo v primerjavi s prejšnjima letoma. Vsi testi so kazali na dobro pripravljenost, forma naj bi bila primerljiva lanski, a rezultatov ni bilo. Ko so se ji na EP in na dirkah v Severni Ameriki le vrnili boljši občutki in samozavest in se je že zdelo, da lahko leto vendarle sklene veliko višje, pa se je krivulja spet obrnila navzdol.

Zdaj, ko je pomembnejših dirk konec, bo imela čas za vprašanja, na katera bi bilo pred olimpijsko sezono vredno odgovoriti. Bilo bi škoda, če bi šele po Riu našla pravo rešitev, tako kot jo je nazadnje po Londonu 2012, ko se je s priključitvijo ekipi Unior Tools začela sanjska zgodba, v kateri je osvojila prvi slovenski zmagi in tudi skupni seštevek svetovnega pokala. Je zdaj čas za nov korak? »Vem, da moram o tem dobro razmisliti. Ko se bomo vrnili, bomo z ekipo in trenerjem Samom Rauterjem sedli in analizirali stvari za nazaj, da ugotovimo, kaj je šlo narobe. Čaka nas nova sezona, ki jo bo treba izvesti bolje, poleg tega bo tudi zelo pomembna. To moramo rešiti, se pa s tem za zdaj še nisem pretirano obremenjevala,« je povedala. Strinjala se je, da bo verjetno morala uvesti kakšno spremembo, a se je po drugi strani tudi zavedala tveganja večjih rezov pred olimpijsko sezono. Kot je dejala, je doslej način treninga vsako leto nekoliko spreminjala. Prvo leto pri Uniorju je bila razlika največja, nato so dodajali malenkosti. Ali bo treba uvesti še kakšno večjo novost? »Ne vem, vsekakor pa moramo premleti veliko stvari.«

Preden se bo povsem posvetila velikemu olimpijskemu cilju, ji bo morda do kakšnega odgovora pomagala že testna tekma v Riu, kamor se bo odpravila oktobra. Tudi za Klemenčičevo dirk še ni konec, a kot pravi, bodo te zdaj bolj sproščene. Glavno delo sezone je že opravila in v njej tudi poskrbela za slovenski vrhunec: 3. mesto na EP. Svojega so na SP v Andori dočakali tekmovalci v spustu; Žiga Pandur je bil nasmejan po 24., novinka Monika Hrastnik pa po 18. mestu.