Po veliki zmagi so vrata do vrha na stežaj odprta

Cuenca – Kakšen dan na Vuelti! Po zmagoslavjih Jana Polanca na Giru in Primoža Rogliča na Touru je Matej Mohorič poskrbel za Zdravljico tudi na španski pentlji. Do največje zmage kariere je prišel v svojem slogu – s pobegom na spustu.

Dolgo čakanje na preboj Mohoriča v profesionalni konkurenci se je izplačalo. Po zmagi je zadišalo že v sredo, ko se je bolj po nesreči znašel v pobegu, a nato etapo kljub zanj ne najboljšemu terenu končal kot četrti. »Zaključek mi ni ustrezal, kljub temu sem dal vse od sebe, a je bilo nekaj kolegov danes žal močnejših. Prepričan sem, da lahko v naslednjih dneh pridemo do zmage,« je Mohorič potiho že po peti etapi napovedal, da še ni rekel zadnje besede. Na Vuelto je prišel v vlogi pomočnika, a je tudi vodstvo ekipe UAE Emirates spoznalo, da bi bilo vrhunsko formo Gorenjca škoda zapravljati za nošenje bidonov.

Pred etapo je dobil nalogo, da se priključi ubežni skupini, saj je teren tokrat mnogo bolj ustrezal njegovim karakteristikam: »Vedel sem, da mi zaključek ustreza, ker dobro obvladam kolo, zato sem bil prepričan, da bom na spustu imel možnost za zmago, če pridem čez zadnji vzpon z najboljšimi.«

Mohorič je v ubežni štirinajsterici dobro hranil moči in pred le dva kilometra dolgim, a strmim tlakovanim vzponom napadel in si privozil nekaj sekund prednosti. Tako je lahko navkreber vozil v svojem ritmu, zasledovalci so ga ujeli tik pred vrhom, kjer je udaril še enkrat. Sedeč na zgornji cevi okvira se je v svojem značilnem položaju na spustu sam odpeljal naprej in v zadnji kilometer ravnine vstopil z neulovljivo prednostjo. Tik pred ciljno črto je končno tudi 22-letnik iz Podblice zmagoslavno dvignil roki v zrak, nato pa so ga premagale solze: »Občutki so neverjetni, dolgo je že od moje zadnje velike zmage. Vedno sem trdo treniral in se trudil po najboljših močeh, res je lepo spet biti najboljši. Pred dnevi sem v težki etapi iztržil četrto mesto in dobil potrditev, da je moja forma zelo dobra in danes sem jo izkoristil. Zelo sem vesel, zase in še posebej za ekipo, ki mi je dala priložnost, jaz pa sem ji vrnil z zmago.«

Med elito je Mohorič prvič slavil na lanski dirki ekstra kategorije po Hainanu, zmaga na Vuelti pa je nekaj povsem drugega. Do nje je prišel v svojem drugem nastopu na španski pentlji, prvega je v svoji krstni sezoni med elito po bolezni končal z odstopom. Preboj med najboljše za še vedno enega najmlajših kolesarjev v pelotonu ni bil lahek. V mladinskih kategorijah je bil kot član kranjske Save razred zase, po naslovih svetovnega prvaka najprej med mladinci leta 2012 v Valkenburgu in nato še leto kasneje v kategoriji do 23 let v Firencah se je o Mohoriču začelo govoriti kot o prihajajoči zvezdi svetovnega kolesarstva. Mavrično majico v Firencah mu je prinesla prav vožnja v zdaj že slovitem položaju »žuželke«, kot so jo poimenovali kasneje, na skoraj identičen način pa je štiri leta kasneje eksplodiral še med največjimi.

Z zmago se je znebil težkega bremena velikih pričakovanj, ki je v zadnjih sezonah ležalo na njegovih plečih. Po Borutu Božiču leta 2009 se je podpisal pod drugo slovensko zmago na Vuelti in nadaljeval sanjsko sezono slovenskega kolesarstva, v kateri je nad odrom za zmagovalce najprej na Giru, nato na Touru in včeraj še na Vuelti plapolala slovenska zastava. Roke si manejo tudi v »slovenski« Bahrain Meridi, saj so z Mohoričem še pred začetkom španske pentlje podpisali pogodbo za naslednjo sezono, športni direktor Gorazd Štangelj pa se je že junija veselil morebitnega sodelovanja in izpostavil Mohoričev instinkt zmagovalca: »Ekipe ne prepoznajo njegovega potenciala, a v vsakem trenutku kaže šampionsko mentaliteto in obnašanje pravega profesionalca.« Štiri leta kaljenja med elito so obrodila sadove, tudi prihajajoče etape so pisane na kožo napadalnim kolesarjem in Mohorič zagotovo še ni rekel zadnje besede. Po prvi zmagi na dirkah svetovne serije so za dvakratnega svetovnega prvaka vrata do vrha na stežaj odprta.