Pogačar obeta več kot Bernal

Ljubljana - Teoretično je zmaga na Vuelti že slovenska. V 16. etapi smo dobili veliko odgovorov, vsi kandidati za skupni vrh so delovali utrujeno, z izjemo Tadeja Pogačarja, kar se mi zdi neverjetno pri le 20-letnem kolesarju. Morda je tudi Primož Roglič pokazal trenutek slabosti, vendar ne takšnega, ki bi lahko ogrozil njegovo zmagoslavje v Madridu. Njegov najbližji zasledovalec Alejandro Valverde je deloval precej bolj načeto.

Drugi prosti dan je sicer vedno rizičen na tritedenskih dirkah, nikoli ne veš, kako se bo na napore odzvalo telo. Vendar govorimo o finesah, Rogliču pa bi se moralo zgoditi nekaj hudega, da bi še izgubil dirko. Je najmočnejši, na poti do zmage ga lahko ustavi samo nesreča ali bolezen, kar se mu je zgodilo na Giru.



Tudi tam je bil izjemno močen, morda še malenkost močnejši, kot je v Španiji. Če ne bi imel tako hudih želodčnih težav, bi bržkone zmagal že takrat. Vprašanje je le, ali bi mu to omogočila njegova ekipa, ki je bila v Italiji šibka, to pot pa deluje zelo dobro. Dirka dolgočasno, vendar suvereno nadzoruje tekmece.

Past samo še v 18. etapi

V 15. etapi si je privoščila še etapno zmago Seppa Kussa, kar bi lahko bil dvorezen meč, če bi Roglič potreboval pomoč. Ko kolesariš za končno zmago, ni demokracije, tega ne bi smeli storiti. Po drugi strani pa gre pričakovati, da bo mladi Američan še kakšno leto z večjim veseljem opravljal pomočniške naloge, če bo dobil tudi priložnost zase.

Pred Rogličem je le še ena res zahtevna preizkušnja, 18. etapa v Sierri okoli Madrida, ki pa tudi ni bav bav. Ne gre za ekstremne nadmorske višine ali izjemno strme klance. Z ekipo, ki jo ima ob sebi, ne bi smel imeti težav.

Pogačarjev nastop kot risanka

Pogačar? Vsi Valverdeju privoščimo 2. mesto, marsikomu se je v 16. etapi zasmilil, vendar se Tadej ne sme ozirati na to. Dirka se, kolikor te nesejo noge, brez milosti moraš pridobivati čas, ne glede na to, koga puščaš za sabo. Njegova predstava je sicer neverjetna, kot da bi gledali risanko. Po zmagi v 9. etapi se ne bi potreboval več dokazovati, kar počne odtlej, je za vse nas neznan teren. Tadej je zunajserijski, takšnih ni v množični proizvodnji, je kolesar, ki se ti zgodi vsake toliko let. Upam, da bomo še lep čas odkrivali, kje so njegove meje.



V 16. etapi se je nakazal trend, da je Pogačar kandidat za zmago, zmanjkalo pa mu bo težkih etap. Če bi pregorel v kateri od etap, kot je Julian Alaphilippe na Touru, bi bilo to nekaj pričakovanega, vendar ne kaže znakov, da bi se mu to lahko zgodilo.
Roglič ob sprejemu po Giru v Ljubljani ni zaman dejal, naj Pogačar počaka z naskokom na tritedenske dirke, dokler on ne bo odnehal. Šalo na stran: »Rogla« je v najboljših letih in bo gotovo dosegel še velike stvari, za Pogačarja še ne vemo, do kam lahko seže.

Če pa Tadeja primerjamo z novim kolesarskim valom, nima nič slabšega potenciala kot letošnji zmagovalec Toura Egan Bernal, kvečjemu obratno. Vprašanje je le, ali ga bo tudi tako dobro izkoristil.