Poljak prelisičil španske in avstralske volkove

Ponferrada – Na dirki profesionalcev za »mavrično majico« svetovnega prvaka se je zgodilo tisto, kar gre favoritom iz največjih kolesarskih držav najbolj na živce. Zmagal je mož brez posebnega pedigreja. Poljak Michal Kwiatkowski je prelisičil favorizirana Simona Gerransa in Alejandra Valverdeja, ki sta se obrisala pod nosom.

Na svetovnih prvenstvih so že bila presenečenja, ko so naslove osvajali Američan Lance Armstrong (1993. v Oslu), Švicar Oscar Camenzind (1998. v Valkenburgu), Latvijec Romans Vainsteins (2000. v Plouayu) in Rui Costa (lani v Firencah), vendar pa take senzacije, kot jo je pripravil Kwiatkowski, še ni bilo. Novi prvak namreč ne prihaja iz kolesarskih velesil, ki so zmagovale na večini svetovnih prvenstev, ni niti izrazito suveren posameznik, kot je bil denimo Thor Hushovd leta 2010 v Geelongu. Velja za vsestranskega kolesarja, ki je močan na klancih in v vožnjah na čas. Navsezadnje je bil tudi mladinski svetovni prvak v kronometru. Na koncu je preostanek sveta premagal prav s svojo vsestranskostjo. Na klancu se je najprej preselil v vodilno skupinico petih, si nato malo oddahnil in se naužil kisika, ob pravem trenutku pa tudi pospešil. Na spustu je 176 cm visoki in 68 kg težki as kolesaril v slogu, v katerem je v zadnjih dveh letih eden boljših na klasikah. Resda ne zmaguje, a vedno konča v deseterici najboljših. Letos je bil denimo tretji na Liege-Bastogne-Liege in Valonski puščici ter peti na Amstlovi zlati dirki. »Strategijo sem skoval po dirki mlajših članov, ki se je razpletla na povsem enak način. Napada nisem načrtoval, čeprav sem vedel, da v skupinskem zaključku nimam možnosti. Tekmeci so bili preveč preračunljivi in niso bili pozorni name. Ko sem naposled dobil priložnosti, sem uporabil vse, kar imam – predvsem v nogah.

Poljaki so imeli presenetljivo pogumno ekipo, ki je sicer odigrala igro čakanja, vendar najbolj premeteno med vsemi ekipami. Michal Golas, Bartosz Huzarski in Pryzemyslaw Niemiec so nekaj časa narekovali ritem večinoma pa le nadzorovali dogajanje v glavnini ... Dokler se ni začel italijanski napad – štiri kroge oziroma 73 kilometrov pred ciljem. Potem so le sledili dogodkom, pospeševanju ritma ter napadom Avstralcev in Špancev.

»Naša strategija je bila – držati se v ospredju, da ne bi izgubljali preveč energije,« je Kwiatkovski pojasnil taktiko poljske konjenice, ki je letos dobesedno »eksplodirala«. Kwiatkowski, član belgijske ekipe Omega-Quick Step, je z največjo poljsko kolesarsko lovoriko (Zbigniew Spruch je bil leta 2000 na SP drugi) zaokrožil zmagoslavno sezono, v kateri je Rafal Majka osvojil pikčasto majico najboljšega hribolazca na Touru ter dobil dve etapi, Niemec pa slavil etapni zmago na Vuelti. Podobno strategijo – brez narekovanja ritma, a s sledenjem najboljšim – je pripravil tudi selektor slovenske reprezentance Gorazd Štangelj, žal pa Grega Bole in Luka Mazgec nista bila tako pripravljena, kot je bila dvajseterica favoritov, ki so na koncu krojili razplet spektakla.

Čeprav sta osvojili kolajni, pa sta pravo malo kalvarijo doživela prva favorita Valverde in Gerrans. Španec je postal najuspešnejši zbiralec kolajn na svetovnih prvenstvih, a z grenkim priokusom. Ima jih že šest, toda nobene zlate. V Ponferradi je osvojil četrto bronasto, sicer pa tretjo zapored. »Ekipa je naredila izjemno delo, saj smo dirko naredili tako težko, da je odpadla večina šprinterjev. Žal pa vsega nismo mogli nadzorovati. Kwiatkovski je kolesaril izjemno in si je kolajno zaslužil,« se je Valverde priklonil svetovnemu prvaku. Avstralec je bil po eni strani zadovoljen s kolajno, po drugi pa razočaran, saj je bil prepričan, da lahko zmaga. »Ko si je Kwiatkowski prikolesaril prednost, smo vsi vedeli, da ga bomo težko ujeli. V zadnjem kilometru nam je bilo jasno, da se lahko borimo le še za tolažilna odličja,« je bil grenkega okusa na odru za zmagovalce 34-letni Avstralec. Poraženi so bili spet Italijani, saj je najboljši – Sonny Colbrelli – zasedel šele 13. mesto.