Popoln konec tedna za lokomotivo s Primorske

Kolesarski praznik v metropoli je vrhunec sezone za celotno slovensko amatersko in rekreativno kolesarsko srenjo, junak drugega junijskega konca tedna pa je le eden. Matej Kravos je popoln konec tedna začel z naslovom državnega prvaka v kronometru med amaterji, nadaljeval pa z izjemno nedeljsko vožnjo in povsem zasluženim nazivom kralja 36. maratona Franje.

Mlademu Primorcu, ki bo avgusta dopolnil 29 let, se je drzna in agresivna vožnja obrestovala. »Pred dirko nisem razmišljal o taktiki in ko je nekdo skočil takoj po štartu, sem enostavno šel za njim. Oblikovala se je skupina kolesarjev, v kateri smo vsi Slovenci vozili složno, dva Italijana pa sta se malo 'šlepala',« je opisal nastanek bega, ki se je izkazal za zmagovitega. Skupaj so šli do Kladja, kjer je šlo vnovič na nož. V ospredje se je pognal Primož Porenta, Matej Kravos pa je v svojem tempu mirno ohranjal razliko, saj je imel v žepu močnega aduta – dobre noge za samostojno vožnjo na ravnini.

»Vedel sem, da me ne bo prehitel za minuto na vzponu in da ga bom na ravnini že ujel. Ko sem prišel do njega, sem ga takoj napadel, saj sem želel do cilja v svojem ritmu. Bilo je težko, veter je pihal v prsa in ko sem imel 30 kilometrov pred ciljem slabi dve minuti prednosti, še nisem bil prepričan v zmago,« je kolesar ekipe Tuš, vajen boja sam s sabo in z uro, še povedal o razmerah na progi. V ozadju kolesarji niso bili složni, Kravos pa v kronometru naravnost blesti. Ne nazadnje je to dokazal že z naslovom amaterskega svetovnega podprvaka v vožnji na čas lani v Perthu, kjer je tudi na cestni dirki pokazal svojo moč s petim mestom. Do Ljubljane je šlo brez težav in pred Kristalno palačo je Primorec povsem zasluženo dvignil roki visoko v zrak. »Deset kilometrov pred ciljem sem že vedel, da mi zmago lahko vzame le še okvara kolesa. Zmago na kronometru v petek bi uvrstil za svetovno prvenstvo, današnji uspeh pa je najbrž kar največji v karieri, saj je bila konkurenca res močna, najmočnejša v zadnjih letih v Ljubljani,« je bil po opravljeni dopinški kontroli vesel Kravos.

Kakšna je bila pot nekdanjega kolesarja domačega kluba Izvir Vipava do velike zmage na maratonu Franja? »Na kolo sem zaradi poškodbe kolena sedel leta 2007, imel sem tudi 105 kilogramov in nekaj je bilo treba spremeniti. Dve leti sem se malo vozil z gorskim kolesom, a nič resnega,« o začetkih na kolesu pravi Matej, ki je bil že v mladosti zapisan športu, a ga je mikala predvsem žoga. Največ se je ukvarjal z rokometom in nogometom, tudi pozneje športa ni povsem opustil. Pred sedmimi leti se je prvič resno spoznal s cesto, a mu je načrte prekrižala bolezen, leta 2012 pa se je začelo zares. »Na domačih rundah sem bil vedno zadnji, prvi sem odpadel, kar me je grizlo, zato sem se začel malo več voziti s kolesom. Ne trenirati, treniram še zdaj ne načrtno, največkrat le sedem na kolo in se vozim, kakor mi prija,« je bistvo in glavno lepoto kolesarstva tudi na tako visoki ravni uspelo ohraniti Mateju Kravosu, ki se zaveda, da bi moralo biti amatersko ukvarjanje s kolesarstvom še vedno v prvi vrsti užitek. Preskok naprej je naredil pred dobrima dvema letoma, ko je pred amaterskim svetovnim prvenstvom na Danskem prestopil k ekipi Tuš in začel nizati vrhunske rezultate tudi na mednarodni ravni. Tudi letos ima pred seboj nekaj ciljev: »Zdaj bo čas za počitek in dopust, konec avgusta pa nas čaka SP v francoskem Albiju. Pred 14 dnevi smo bili na dirki po isti trasi in mi zelo ustreza, a Francozi izgledajo res močni.« Na vprašanje, kako se pripravlja na vožnje na čas, se je široko nasmejal. »Tudi tam ne treniram po nekem ključu, grem sicer na kolo za vožnjo na čas, potem pa vidim, kaj mi ustreza. Če se počutim dobro, ga 'pritisnem' na polno, drugače pa se v normalnem tempu vozim naokoli. Skratka, ni nobene znanosti v tem, le užitek.«

Kolo ni vse, kar zanima Mateja Kravosa. Je samostojni podjetnik in kot računalničar sodeluje z večimi podjetji, kar mu omogoča normalno življenje, hkrati pa dovolj časa ostane tudi za kilometre na kolesu. O glavi na pravem mestu dovolj zgovorno priča način, na katerega je opisal vikend na maratonu Franji. »Vreme je bilo lepo, razmere skorajda idealne, dve zmagi pa sta bili še pika na i. Lahko bi rekel, da je bil to kar popoln konec tedna,« se je še nasmehnil in odkolesaril prijateljem in ekipnim kolegom naproti. Matej Kravos še vedno sledi pravemu duhu Franje – rezultati in zmage so pomembni, a največ še vedno šteje lep in užitkov poln dan na kolesu. Glede na širok nasmeh Primorca in noge, ki bi prav prišle tudi lokomotivi, bo takšnih v prihodnjih letih njegove kariere še precej.