Pošten boj v ciljnem šprintu

Tri ure, 39 minut in 32 sekund je potreboval Igor Kopše, da je premagal 156 km dolgo cestno preizkušnjo na SP. Ptujčan je dosegel najboljši čas med vsemi 751 tekmovalci, ki so se v moški konkurenci podali na dolgo razdaljo.

»Dirka mi je bila pisana na kožo, ker je bila odprta od štarta, zato pa tudi težja in daljša od tiste, ki smo je vajeni na maratonu Franja. Na trasi se je razvila zelo zanimiva dinamika,« je vtise po osvojitvi naslova svetovnega prvaka v kategoriji od 40 do 44 let, v kateri sta mu v boju za vrh tesno za ovratnik dihala Borja Jelič (3:39:33,1) in Dušan Hajdinjak (3:41:11,2), nizal 40-letni Kopše. »Od štarta smo dirkali na polno. Italijani so imeli očitno zelo dobro ekipo – letelo je! Pod vrhniškim klancem, 25 km po štartu, smo že ujeli mlajšo kategorijo, ki se je pognala na traso pet minut pred nami. Na klancu je prišlo do prve selekcije, skupina močnejših je potegnila naprej, malo pred Kladjem pa so pobegnili trije – med njimi Dušan Hajdinjak – in do Kladja ustvarili skoraj pol minute razlike pred zasledovalci,« je opisoval potek tekme.

Na Kladju je peterica, v kateri je bil tudi Kopše, ujela Hajdinjaka. »Nadaljevali smo v hitrem ritmu, relativno dobro smo sodelovali,« je povedal. V Tacnu pa je prišla njegova priložnost: trenutek za popoln napad. »Priključila sta se še Borja Jelič in tuj kolesar, ki je pozneje zaradi okvare kolesa odstopil. Z Borjo sva ostala sama,« se je ozrl k zadnjim kilometrom boja za naslov svetovnega prvaka. »Povsem složno sva kolesarila in se strinjala, da se 'udariva' pošteno. Brez dogovarjanja; zmaga katerega koli od naju bi v vsakem primeru pomenila dober razplet. Odločil je šprint,« je obnovil dogodke Igor Kopše, ki bo oktobra pospravil čelado in si oddahnil od pedal.

Kolo je namreč njegova odvisnost. Pravi, da so vsi resni vzdržljivostni športniki fiziološko zasvojeni s športom. »Živčen postanem, če ne dobim svoje tedenske doze na kolesu. Najbolje se počutim, ko imam za sabo težek trening, čeprav sem uničen,« je razkril.

V preteklosti je bil alpinist. Z očetovstvom je nekoliko opustil šport, nato je ljubiteljsko igral nogomet. Ko si je pred sedmimi leti pri brcanju žoge poškodoval koleno, se je spomnil, da ima v kleti gorsko kolo. Z njim se je odpravil na Vršič; po 50 minutah je dosegel cilj. Vso zimo je razmišljal samo še, kdaj bo spet sedel na kolo. Dolgo časa je zatiral tekmovalno naravo v sebi, češ da je prestar za te stvari. Leta 2008 si je kupil prvo rabljeno specialko. Sledili so postopni koraki od udeležbe na tekmovanjih do pridobitve tekmovalne licence. Danes je kolesarstvo njegov življenjski slog.