Penko: Potreboval bi svojega dvojnika, da bi začel premikati mlinske kamne

Gorazd Penko vsaj 360 dni v letu živi za kolesarstvo. Ko se ne ukvarja z organizacijo maratona Franja, pri katerem ima pod nadzorom tudi najmanjšo podrobnost, trenira prvo slovensko žensko profesionalno ekipo in jo spodbuja na dirkah. Lani je po SP za amaterje v Ljubljani, ki ga je izpeljal brezhibno, ostal doma brez kruha, saj zaradi prezaposlenosti ni utegnil niti v trgovino. Z vso zavzetostjo in odgovornostjo opravlja svoje športno poslanstvo.

Maraton Franja (MF) ste označili za čustveno-stresni dogodek, ki ne pozna šablonskih priprav. Kaj najbolj sproža čustva in kaj vas v največji meri spravlja v stres?

Stres nastopi, ko nekaj načrtuješ in predvidevaš, na koncu pa se razpleta drugače od zastavljenega. Zato tudi pravim, da ni šablonskih priprav. Če bi delali šablonsko, bi imeli, denimo, novembra dokončne pogovore s pokrovitelji, dva meseca pozneje pa bi lahko ugotovili, da MF ne bo. Letos smo prvič pripravili kronometer do Domžal, kar ni utečeno poglavje MF, ampak novo, z večjim številom zadolženih za varnost in organizacijo ob trasi. Čustva pa se pokažejo s profesionalnimi odzivi poslovnih partnerjev in potrditvami pokroviteljev.

Pričakovala sem, da je najbolj stresno pridobivati potrebno papirologijo pred dogodkom.

Drži tudi to. Vendar MF ni moj zasebni projekt, je dogodek društva in okolice. Papirologijo je treba vzeti v zakup, tega se lotim profesionalno. Res pa je, da zadnji teden pred prireditvijo zbiraš zahtevane dokumente, namesto da bi pilil organizacijo. Žal je v športu tako, da se preveč ukvarjamo z birokratskimi zadevami. Letos je bila organizacija MF še posebej stresna, saj si dogodki, v katere sem vpet v športnem in organizacijskem smislu, datumsko sledijo tesno eden za drugim in se prekrivajo. Med MF je šel del ekipe v Švico, polovica nato na evropske igre v Baku, sledi štart rožnatega Gira v Ljubljani.

Čeprav organizacija takšnega dogodka ne pozna šablonskih priprav, se na zunaj zdi, da vas nič ne more presenetiti.

Prihodnje leto gre kolega, ki je vrsto let skrbel za vozni park, dostavo hrane in majice, z družino v Avstralijo in moramo na njegovo mesto uvesti nekoga novega. Tisti, ki je doslej pripravljal nagrade, bo ravno takrat na službeni poti v Grčiji. Pri organizaciji Gira se ukvarjamo s pridobivanjem soglasij, novimi obrazi, novimi enotami, s katerimi nismo še nikoli sodelovali in vse poteka malo drugače, kot smo vajeni. V vse novosti je treba vložiti več pozornosti in truda. Če bi bilo vse šablonsko, bi bilo preveč preprosto. Res pa je, da zaradi dolge tradicije dogodka in dolgoletnega sodelovanja z občinami, skozi katere kolesarijo udeleženci, stvari držijo. Vedno je težko zagnati ta organizacijski stroj. Ko stvar ponoviš drugič, je lažje. Če bi čez en teden priredili MF še enkrat, bi vse teklo brezhibno. Lani smo vsi komaj čakali drugo izvedbo, SP za amaterje, in vse je šlo gladko. Res pa je, da sem bil po obeh projektih zelo utrujen, na zadnjih atomih moči. Ker je bila v to vpeta vsa družina in nismo imeli časa niti za trgovino, nam je doma na koncu zmanjkalo hrane. Ob 5. uri zjutraj sem prijatelja Radota klical za kruh, med in kavo.

Lani ste izvedli dve veliki prireditvi v enem letu. Podobno bo letos: MF bo sledil štart rožnatega Gira. Kakšna naloga vas čaka?

Giro organizirajo Italijani, izvajalci pa smo mi. Stvari, s katerimi se ukvarjamo, so nove, nismo jih vajeni, približno vemo, kaj je treba postoriti, ne pa vsega. Zadolžitev bo manj, ker bodo za nekatere poskrbeli Italijani. Ko se vrnemo z evropskih iger v Bakuju, bomo imeli na voljo 12 dni do dogodka, skratka zelo malo časa. Zato sproti urejamo naloge, delamo s policijo, redarji, občinami Ljubljano, Kamnikom, Domžalami, Škofjo Loko, Gorenjo vasjo. A na koncu se bo spet zataknilo pri papirologiji ... Lansko SP je bil večji zalogaj, tudi težje obvladljiv. Na SP se je na tehničnem sestanku zbralo dvakrat po 220 ljudi v dvorani, kar je bila samo tretjina informiranih. Na Giru pokličeš 19 vodij ekip in službe, ki jih moraš, narediš sestanek v pol ure in o vsem bo seznanjena celotna karavana. Vse je bolj obvladjivo.

Kje vidite največji napredek v prvem profesionalnem letu ženske kolesarske ekipe, ki jo vodite?

Po lanskem preboju smo letos prejeli veliko povabil tujih prirediteljev, na Tour in Vuelto ter druga največja enodnevna tekmovanja vključno z dirkami svetovnega pokala. Tudi pri rezultatih in pristopu na preizkušnjah je manj živčnosti kot prej. Napredek je viden na vseh področjih. Smo pa že dosegli raven, ko je treba v trening z dekleti vložiti še več časa, a ga žal zaradi vpetosti v organizacijske projekte nimam. Morda zaradi svoje zasedenosti celo onemogočam nadaljnji razvoj ekipe. Že lani sem se dekletom opravičil, letos sem se jim spet. Za prihodnje leto sem jim obljubil, da bomo po MF samo še tekmovali in se pripravljali za največje dirke.

Ženske ekipe ne bi bilo brez pokrovitelja BTC City. Tudi MF brez njega ne bi dosegla razsežnosti, ki jih je. Kakšno vez ste spletli?

Profesionalne ženske ekipe ne bi bilo brez pobude in podpore MOL. Ideja je bila Ljubljano postaviti na kolesarski zemljevid sveta. To nam je še z drugimi zvestimi pokrovitelji tudi uspelo, saj se bosta letos v končnem spektaklu moškega Toura na Elizejskih poljanah prvič pojavili dve slovenski blagovni znamki: BTC City in Ljubljana. Zamisel o selitvi MF iz Tacna v BTC City se mi je porodila, ko sem še iz ozadja opazoval organizacijo prireditve, takrat sem kot trener sodeloval kot del spremstva, če ekipe ni bilo na tekmah. V klubu sem dejal, da bi morali o tem scenariju povprašati v BTC City. Tam smo se dogovorili za smernice razvoja, z vsemi poznanstvi in prijatelji sem se lotil novega koraka. Tudi pri BTC City so videli, da se ves KD Rog zelo trudi, pridobili smo njihovo zaupanje. V vseh teh letih smo ustvarili izjemno produktivno, konstruktivno vzajemno sodelovanje. Takšnega povezovanja ni bilo niti takrat, ko je bil sponzor kluba tovarna Rog. Pozneje je v zgodbo vstopil še MOL. Za podporo smo se jim zahvalili z lanskim SP za amaterje. Čutimo namreč potrebo, da vrnemo nekaj nazaj tistim, ki nam pomagajo. Takšen dogodek bi bil za Ljubljano dobrodošel vsako leto. KD Rog je društvo javnega interesa in v skladu s tem statusom se tudi vedemo.

BTC City bo pokrovitelj kluba še nadaljnja štiri leta. Torej boste v prihodnosti uresničevali nove zamisli, tudi trietapno dirko na MF?

Projekt smo si zamislili že letos, a je prišel vmes Giro, z MOL pa smo se dogovorili, da bomo naredili le eno novost, ne dveh. Enodnevna sobotna dirka bo namenjena rekreativnim kolesarjem in dekletom, ne profesionalcem, saj ima ta skupina dirko po Sloveniji. Imeti še eno takšno nima smisla. Če bi jo pripravili pod ravnjo, bi bilo nesmiselno. Če bi bila nad, pa bi potrebovali visoko vsoto denarja, ki si je ne moremo privoščiti. Prihodnje leto je torej naš cilj MF s tremi etapami. Za izvedbo takšnega tekmovanja sta zainteresirana predvsem MOL in BTC City; z leti se bo namreč večala udeležba iz tujine, s tem pa nočitve, saj takšnih prireditev za rekreativne in amaterske kolesarje ni veliko.

Kaj se bo potem zgodilo z družinsko-šolskim maratonom, ki je na sporedu isti dan?

Urnike bo treba spremeniti, morda se bo pokazala kakšna nova možnost sodelovanja z občino Domžale. A o tem bomo razmišljali jeseni. Na Mednarodno kolesarsko zvezo (UCI) smo prireditev prijavili kot enodnevni kronometer, kar pa lahko spremenimo do konca leta.

Pa SP za profesionalce? Lansko SP za amaterje v Ljubljani naj bi bilo odskočna deska za ta projekt.

Ta zamisel je težko izvedljiva. Z žensko ekipo, MF in SP za amaterje smo postavili začetne temelje za prepoznavnost Ljubljane v kolesarskem svetu. Začrtali smo osnovne poti, ljudje iz mednarodne zveze nam čestitajo za preboj. Za prihodnost pa je treba iskati odgovore pri Kolesarski zvezi Slovenije – tako smo se dogovorili na skupnem sestanku. Gre za velik projekt, v katerega bi bili vpleteni vsi slovenski kolesarski klubi in delavci. SP za profesionalce mora med drugim podpreti tudi država. Govorimo o morebitnem dvotedenskem dogodku in ve se, kako se temu streže že pri kandidaturi. Projekt bi vsekakor prinesel veliko: vsi udeleženci si morajo namreč sami plačati nastanitev. Samo akreditiranih je 8500.

Letošnja novost je bil kronometer od Ljubljane do Domžal in nazaj. Kaj je največji plus pri tej spremembi?

Ko smo si pred tremi leti zastavili organizacijo SP za amaterje, smo bili prisiljeni razmišljati o najbolj varni trasi v okolici Ljubljane. S komisarjem UCI in generalno policijsko upravo smo si ogledali prvotno traso – potekala je do Dola in nazaj, bila je zelo varna, vendar je hudo posegala v prometno ureditev Zasavja. Nova (letošnja) trasa je od nas zahtevala približno 100 novih ljudi. Pristop občine Domžale je bil pozitiven in konstruktiven pri izvedbi kronometra. Trasa Ljubljana-Domžale-Ljubljana je pomenila veliko olajšanje in sprostitev prometa za zasavsko regijo, zato lahko spremembo trase ocenim kot zelo pozitivno.

Proračun je znašal 340.000 evrov, bil je za pet odstotkov višji od lanskega, v številno družbo pokroviteljev ste pridobili še štiri nove. Kako vam to uspeva?

Če bi imeli tri velike sponzorje, bi bilo vse pokrito. Zato jih imamo več in vsakemu se želimo oddolžiti s pojavnostjo. Pritegnemo jih s tradicijo dogodka, priljubljenostjo kolesarstva v Sloveniji, z imenom prireditve, ki je presegla začetne okvirje, prepoznavnostjo tudi v tujini in resnostjo izvedbe. Slovenija je vedno med najštevilčnejšimi udeleženci na amaterskem SP, prireditev je generator kolesarstva, všeč nam je, da spodbujamo mlade, družine, širše množice. Drugi se zgledujejo po nas in prirejajo tekmovanja v svojih krajih. Največjo korist pa ima od MF država, ki se ji – ravno zaradi pozitivnega vpliva na kolesarsko gibanje pri nas – vloženo povrne v večkratniku.

Z MF diha ves KD Rog. Koliko ljudi je vpetih v projekt?

Skozi vse leto na projektu delamo štirje v društvu, to smo Miro Miškulin, Urša Pintar, Rado Kocjančič in jaz, v BTC pa Maja Oven in njen oddelek. Preostali člani kluba od Andreja Hauptmana, Boštjana Kavčnika, Mihe Koncilije in novih trenerjev so vključeni v izvedbo projekta zadnja dva meseca. O poteku priprav na dogodek tekoče obveščamo tudi MOL in upravo BTC City z Jožetom Mermalom na čelu. S policijo smo že novembra na prvih sestankih. V organizacijo tridnevnega dogodka je vpletenih približno 1800 ljudi. V rezervi so še tri gasilska društva; zadnja leta se tudi sama javljajo, da bi pomagala, enako velja za posameznike.

Ste alfa in omega prireditve. Kdo je vaša desna roka?

Od leta 2002, odkar so mi predali to nalogo, jo skušam opravljati čim bolj vestno. Zavedam se, da uspešna izvedba MF pomeni obstoj in delovanje KD Rog. Kolesarstvu sem pripravljen nameniti ves svoj čas. Večina pokroviteljev, KD Rog in udeleženci smo skupaj alfa in omega prireditve. Spomnim pa se, ko smo začeli sodelovati s Poletom. Takrat sem sam dostavljal tudi majice in kolesa. Ne vem, kako mi je vse uspelo. Danes to fizično ni več izvedljivo, ne moreš biti prisoten na vseh sestankih, zraven pa skrbeti še za dostavo. Zahteve pokroviteljev so vedno večje. Ko sem takrat prišel na Delo na sestanek, sva z urednikom Poleta Primožem Kališnikom sestankovala sama, pred tremi leti pa nas je bilo 18. Na sestanek z večjimi pokrovitelji danes pridem s šestimi ljudmi ... Če me vprašate po dopustu, sem bil lani tri dni prost, letos en vikend. Kdaj bom naslednjič, ne vem.

Kolesarstvu sta se zapisala tudi sin Izidor in hči Karin, ki sta odraščala s Franjo. Kako onadva doživljata dogodek?

Ko sta bila mlajša, sta na vse skupaj čudno gledala. Karin, pri kateri sem že prek šolskih aktivnosti opazil smisel za organizacijo, zdaj že postaja del projekta. Smo kolesarska družina, nam je ta vpetost samoumevna. Mi pa pogosto očitata premalo pozornosti. Vračam jima na način, ki ga morda še ne razumeta, a počasi spoznavata, kakšna je ta zgodba, še posebej Izidor.

Z MF in lanskim SP skrbite tudi za širšo turistično promocijo. Opozorili ste, da sami ne morete postoriti vsega. Se je letos oglasil kdo iz turističnih vod, ki bi vaše nastavke nadgradil?

Tu so zadeve malo bolj trde, ker danes večina destinacij v naravi že živi od kolesarstva. Na Hrvaškem, denimo, včasih v turistični ponudbi niso hoteli koles, zdaj jih imajo skorajda pred vsakim hotelom. Počasi ta ideja prehaja k nam, a zdi se, da krepko prepočasi. Pri nas lahko v tem kontekstu prodamo tudi to, da je 10 km iz glavnega mesta mogoče srečati medveda. Premalo je storjenega na tem področju, ne vem, koliko se odgovorni zavedajo te tržne niše. Potreboval bi svojega dvojnika, da bi začel premikati te mlinske kamne. Kolesarstvo namreč postaja turistično-gospodarska panoga. Industrija se je temu prilagodila. Velja enostaven izračun: ljudje + aktivnost + industrija = turizem. Ampak mi tega še nismo izračunali.

Koliko vam manjka do uresničitve projekta dežela Franja?

Ta dežela obstaja že nekaj let na podlagi sodelovanja z občinami na trasi. Izraz je lani prvič zapisal urednik športne redakcije časopisa Delo Miha Hočevar; predstavlja nadgradnjo projekta, ki pa zahteva vsebinske in birokratske prijeme. Dogodek lahko naredimo še bolj zanimiv za tujce, vključimo lahko več, denimo kulinarično ponudbo ob trasi za tiste, ki na MF ne tekmujejo. A tovrstno nadgradnjo otežuje cestna ureditev oziroma celodnevna zapora.

MF vedno postreže s pozitivnim nabojem, optimistično energijo. Kakšno je njeno sporočilo?

Naš cilj je združevati pozitivne predloge in energijo. Če ne bi sledili temu, bi morali vse storitve in usluge pri tem projektu plačati. Dogodka ne bi izpeljali, saj bi zanj potrebovali več kot milijon evrov.

Zgled ste tudi drugim prirediteljem rekreativnih maratonov po Evropi. Že nekaj let se MF udeležuje tudi deželni glavar Koroške. Kaj ga privabi?

Letos je prišel tretjič, vedno prekolesari mali maraton. Všeč mu je dogodek, pride v znak sodelovanja, naše izkušnje bi rad prenesel v Avstrijo. Tam je regulativa na cesti še hujša, želijo pa si prirediti nekaj podobnega, kot je MF. Zanimivo je, da so italijanski prireditelji amaterskega svetovnega prvenstva v Trentu tri leta zapored obiskovali in opazovali organizacijo naše prireditve.

V Ljubljani je ogromno prebivalstva na kolesu – od poslovnežev v suknjičih do študentov in upokojencev. Koliko ji manjka, da postane kolesarsko mesto?

Manjka ji veliko, a se hkrati zavedam, da ni mogoče vsega storiti naenkrat. Preobrazba središča je naklonjena pešcem in kolesarjem, zanje se odpira, zapira pa za avtomobile. Napredek je kljub vsem pripombam lepo viden. Če bi jo hoteli spremeniti v pravo kolesarsko mesto, se ne bi mogli izogniti drastičnim posegom, pri tem pa je potrebna tudi strpnost meščanov. Vse razvite države imajo pas za kolesarje, ki se drži ceste. To pomeni, da bi bilo treba v Ljubljani vse pločnike znižati na višino cestišča in jih asfaltirati na novo. Če pločniki ostanejo namenjeni le pešcem, pa je treba zožati cestišče na obeh straneh, kar prinese preozka prometna pasova. Pred 20 leti si nismo predstavljali, da bo toliko poudarka na kolesih v mestu, zato lahko rečem, da nas je vložen trud pripeljal daleč. Je pa res, da smo naprej omejeni z obstoječo infrastrukturo, ulic ne bomo podirali zaradi kolesarske poti, tudi vseh pločnikov zato ne bomo uničili oziroma spremenili.

Torej Ljubljana ne bo nikoli kolesarsko mesto v pravem pomenu besede?

Bo. Vprašanje je le, na kakšen način, kajti nimajo vsa mesta enake možnosti za urejanje kolesarske infrastrukture.