Prvi tekmovalec Tom Dumoulin je prispel v cilj s časom 13:22, kmalu za njim je štartal tudi slovenski adut Primož Roglič. Vincenzo Nibali je prevzel vodstvo s 13:17, a le do Rogličevega prihoda v cilj - 12:54! Najbližje mu je lahko prišel le Simon Yates s 13:13.
»Zelo sem zadovoljen z začetkom dirke,« je bila razumljiva prva Rogličeva reakcija v cilju, kjer je najprej opravil razpeljavo na trenažerju, nato pa padel v objem svoji izvoljenki Lori Klinc. Sledila je dopinška kontrola, nekaj ur kasneje še slavnostna podelitev rožnate majice.
Doslej je ni nosil še noben slovenski kolesar. Le na Vuelti je Jani Brajkovič leta 2007 nosil zlato majico. »Sanje so se uresničile. Želel sem si to. Pred tremi leti mi je za las ušla. Lepo je biti najboljši,« je bil presrečen Roglič. »A najbolj vesel bo tisti, ki bo rožnato majico nosili zadnji dan dirke v Veroni. Kljub temu se vse začne s prvim dnem in vsi so si rožnato majico želeli že danes. Vesel sem, da je uspelo ravno meni.«
Primož Roglič po prvi etapi:
Štartali smo dobro, naredil sem vse, kar je v mojih močeh. Vsi so si želeli odpeljati čim hitreje, kronometer pa je bil pošten, dolge ravnine z ne pretirano zahtevnimi ovinki, nato pa precej zahteven klanec. Ta je bil prekratek, da bi menjal kolo, težko je nazaj pridobiti vsako izgubljeno sekundo. Na progi je bilo nekaj vetra, tudi italijanske ceste niso najboljše, a nisem imel večjih težav. Vozil sem na občutek, brez števca. V trenutni formi sem dovolj samozavesten, da se lahko zanašam na svoje občutke. Na ravnini sem prihranil nekaj moči za klanec, za katerega sem vedel, da bo odločilen. Za zadnji del je bilo potrebne zelo veliko moči. Vedno si želiš še višjo prednost, a sem zelo zadovoljen s trenutnim položajem. Noro je bilo, koliko je bilo gledalcev in tudi slovenskih navijačev. Vzdušje je bilo izjemno, v veliki čast mi je, da je bila tukaj tudi Lora, moja družina in prijatelji. Tudi od njih poskušam prevzeti pozitivno energijo in iztisniti čim več iz sebe.
Štartali smo dobro, naredil sem vse, kar je v mojih močeh. Vsi so si želeli odpeljati čim hitreje, kronometer pa je bil pošten, dolge ravnine z ne pretirano zahtevnimi ovinki, nato pa precej zahteven klanec. Ta je bil prekratek, da bi menjal kolo, težko je nazaj pridobiti vsako izgubljeno sekundo. Na progi je bilo nekaj vetra, tudi italijanske ceste niso najboljše, a nisem imel večjih težav. Vozil sem na občutek, brez števca. V trenutni formi sem dovolj samozavesten, da se lahko zanašam na svoje občutke. Na ravnini sem prihranil nekaj moči za klanec, za katerega sem vedel, da bo odločilen. Za zadnji del je bilo potrebne zelo veliko moči. Vedno si želiš še višjo prednost, a sem zelo zadovoljen s trenutnim položajem. Noro je bilo, koliko je bilo gledalcev in tudi slovenskih navijačev. Vzdušje je bilo izjemno, v veliki čast mi je, da je bila tukaj tudi Lora, moja družina in prijatelji. Tudi od njih poskušam prevzeti pozitivno energijo in iztisniti čim več iz sebe.
Vzpon je naredil selekcijo
Vrhunec etape je bil 2,1 km dolg vzpon do svetišča Madonna di San Luca s povprečnom naklonom 9,7 odstotkov. Najbolj strmi predeli pa so peklenski (16-odstotoni naklon) in so ločili zrno od plev.
Tu je do izraza prišla Rogličeva moč in izjemna forma, s katero je minuli konec tedna slavil zmago na dirki po Romandiji. Na stavnicah je bil izrazit favorit s kvoto 1,57, za njim sta bila Dumoulin (4) in Simon Yates (7,5), ki se je glede štarta odločil drugače kot preostali kandidati za zmago in je štartal med zadnjimi.
Na priljubljenem družbenem omrežju Strava je sicer rekorder vzpona na San Luco Vincenzo Nibali s časom 5:26 na dirki po Emiliji leta 2017.