Robnik med Belorusi zavihal rokave

Kazan – Čeprav Slovenci slovimo po pridnosti, odgovornosti in zanesenjaštvu, slovenske stroke ni prav veliko pri tujih plavalnih reprezentancah. A pri beloruski izbrani vrsti se lepo uveljavlja kondicijski trener Miha Robnik, doma iz Zgornje Savinjske doline. S plavalci dela šest let, pred prihodom k Belorusom je bil član turškega reprezentančnega štaba.

Že med potjo na prizorišče prvenstva smo na največjem moskovskem letališču v gneči opazili znan obraz iz domovine, tokrat v družbi beloruskih plavalcev. Robnik pripada njihovemu strokovnemu štabu, ki ga vodi dr. Dimitrij Mancevič, vrsto let uspešni trener Metke Sparavec, Blaža Medveška in Petra Mankoča. Prav z Mancevičem, tako pa pravzaprav tudi s plavanjem, se je Štajerec seznanil jeseni 2009, odtlej skrbi za telesno pripravo v tej športni panogi.

»Sprva sem bil med sodelavci kondicijskega trenerja plavalcev Marka Mraka, a ko je on odprl svoj studio, preprosto ni imel več toliko časa za delo na posameznih prizoriščih priprav in tekmovanj. Takrat sem začel resneje sodelovati z dr. Mancevičem in se pozneje z njim odpravil v Turčijo,« nam je včeraj ob bazenu v Kazanu pripovedoval Robnik, ki je nato prav ob stičišču Evrope z Azijo začel spoznavati povsem drugačen življenjski slog, tudi med športniki, kot ga je bil vajen dotlej. »Res je bilo zame v Turčiji marsikaj neobičajno, telesni pripravi pa sploh pripada prav posebno poglavje. Kakšnih osem let bi tam potreboval za sistematično utemeljeno delo, ki ga v plavalno razvitem okolju že poznajo. Občudujem denimo britanske plavalce v Kazanu, kako se lotijo vaj za telesno pripravo. Pristop jim ne povzroča nikakršnih preglavic. Pri Turkih je bilo drugače, pravzaprav pa sem tudi zdaj pri beloruski reprezentanci moral močno zavihati rokave,« je poudaril slovenski trener iz dežele z bogato športno tradicijo, a na tujem v deželi s slabim (političnim) slovesom: »Marsikaj sem si lahko mislil, preden sem prišel v Belorusijo. Toda sam ne opažam nikakršnih težav, razmere za šport so nadvse spodobne, plavalni center v Brestu imeniten.«

Resda so tekmovalni cilji sedanje Robnikove reprezentance krepko višji kot pri prejšnji v Turčiji, toda brez zapletov za začetek le ni šlo. »Pri reprezentancah z območja nekdanje Sovjetske zveze prej niso poznali vloge trenerja za posebno telesno pripravo. Opažam pomanjkanje mlade stroke, zasuka ni mogoče opraviti kar čez noč,« je omenil strokovnjak, ki se je po turščini zdaj naučil tudi ruski jezik. Predvsem v teh dneh mu na prizorišču prvenstva v Kazanu dobro dene. »No, turščina že kar izginja iz mojega spomina, ker je ne uporabljam več. Se pa domala vsakodnevno pogovarjam v štirih jezikih – s tekmovalci in funkcionarji v angleščini in ruščini, z Dimitrijem Mancevičem v slovenščini ter z dekletom, ki živi v Münchnu, v nemščini,« se je še nasmehnil ter se vrnil k delu z reprezentanco, s katero ima pogodbo do septembrskih dni v prihodnjem letu.