S kolesarsko elito bi si kdaj želel še na Vršič

Nizanje velikih kolesarskih dogodkov v zadnjih letih Gorazda Penka kdaj pripelje do točke, ko se sprašuje tudi o tem, kje so meje njegovih sposobnosti. A neumorni vodja, snovalec kolesarskih projektov brez tega adrenalina, ki ga poganja skozi življenje, ne bi zmogel in tudi po gostovanju Gira Rosa se je v njegov spomin vtisnilo nekaj idej, ki bi lahko bile izhodišče za izzive v prihodnjih letih.

Bi gostovanje ženskega Gira v Sloveniji lahko preraslo v tradicijo?

Vprašanje, kolikokrat bo še takšna priložnost glede na tokratni vložek. Videli bomo, kako se bo odvijalo žensko kolesarstvo, zdaj je na točki, ko se bo odločalo, ali bo šel ta šport skokovito naprej ali pač ne. Sam menim, da bo šlo po prvem scenariju. Govori se tudi o dirki po Evropi, ki jo bo izvajala organizacija, ki bedi tudi nad Tour de France. To pomeni, da bo morda pozneje Giro izgubil ugled. Si pa s to dirko želim na Vršič, če jo bomo še kdaj izvedli.

Zamisel o dirki po Evropi pri vas tudi že budi določene ambicije?

Sam imam seveda v kolesarstvu še veliko ciljev, a nočem prehitevati dogodkov, saj se zavedam naših in slovenskih omejitev. Dirka po Evropi bo tako velika, da ne bo potekala po vsej Evropi hkrati, ampak po posameznih delih. Mislim pa, da bodo tam cene najmanj desetkrat višje od zdajšnje na Giru in s tem se seveda postavi vprašanje, ali bi bili tako tekmo sploh sposobni izvesti. Bo pa odmevnost toliko večja, saj bo šlo za podoben dogodek, kot je zdajšnji Tour de France. To pa prinaša tudi prihodek. Dejstvo je, da smo doslej z vsemi prireditvami Ljubljani in Sloveniji ustvarili podlago in dobre reference tudi za primer, če bi se kdaj odločali za kandidaturo za kolesarsko SP. Italijani so nam denimo ob predstavitvi na Kongresnem trgu dejali, da smo postavili nove mejnike za rožnati giro.

Rast kolesarskih projektov, pod katere ste se podpisali v Sloveniji, sovpada s sodelovanjem s pokroviteljem BTC, tudi prihod ženskega Gira. Bi bili brez te stabilnosti, ki vam zagotavlja sijajno izhodišče za razvoj projektov, ravno tako zagrizeni?

Sodelovanje je lahko le za zgled, nikoli si nisem predstavljal, da sponzor lahko pri projektu tako aktivno sodeluje, celo do te mere, da nas še priganja pri stvareh, ki jih sicer ne bi naredili. Vsi smo se vzajemno učili in skupaj plezamo navzgor. Včasih smo bili tovarniška testna ekipa Roga, pri kateri pa se nikoli ni tako živelo z ekipo, kot zdaj to počnejo ljudje pri BTC. Bi pa bil sam seveda tudi brez te podpore v vsakem primeru zagrizen in bi projekt poskusil izpeljati popolno. Sem namreč takšne vrste človek, da mi ne bi dalo miru, če bi prelomil obljube, dane ob popisu pogodb.

Koliko je v Sloveniji še manevrskega prostora za napredovanje pri organizaciji velikega dogodka, tako po finančni kot organizacijski plati?

Z razvojem prireditve je možno vedno marsikaj postoriti in doseči, tudi v turističnem smislu, a zakonodaja in določeni ljudje bi se morali nekoliko spremeniti, da bi ob maratonu postorili še kaj. Pri nas se še ne prepoznava vseh dobrobiti, ki jih prinaša turizem. Kolesarstvo nikoli prej ni bilo tako v ospredju, zdaj pa predstavlja 15 odstotkov svetovne športne trgovine. Nihče več noče priti le v hotel in ležati, ker ve, da to škodi zdravju. Hrvaška pred 10 leti za kolesarstvo ni hotela slišati, zdaj imajo morje rekreativnih kolesarjev.

Vas je presenetila zadnja cvetka iz kolesarskih logov, ko so morali v Bovcu odpovedati množični kolesarski maraton, ker niso dobili dovoljenja za izvedbo prireditve?

To je pa druga bedarija, pri tem v ospredje stopajo zagovorniki varstva okolja. Ampak vsaka naravna ujma uniči okolje trikrat bolj kot kolesarji, ki se tam vozijo. To je bolj kaprica določenih ljudi v za to zadolženih ustanovah. Poglejte, kakšni so gozdovi po odpravljanju posledic lanskega žleda. Vse je razrito. Česa takšnega kolesarji ne morejo narediti, četudi bi se tam vozili sto let. Če pa bi, bi se zdaj ves parlament en mesec pogovarjal, kako bi jim prepovedal nadaljnje koriščenje gozdnih poti. V Sloveniji imamo idealne naravne razmere. Če bi imel dovolj denarja, bi izvedel kolesarski projekt, ki bi tekel vso zimo. No, na srečo se nekatere zadeve premikajo tudi na bolje, s tem ko pridobimo nove rekreativne kolesarje in ko se ljudje v določenih službah menjajo, se spreminja tudi zavedanje. Potrebujemo pa več časa kot Evropa.

Pri delu vas vodi perfekcionistični duh, kako pa je pri trenerskem poslu? Do katere točke lahko pripeljete žensko ekipo, ki nadaljuje nastope na Giro Rosa?

Za nami je le dobro leto dela. Sam sem predvsem trener, a na žalost v zadnjem času po sili razmer treniram vedno manj. Ukvarjam se le s tistimi, s katerimi mislim, da se še moram. Torej z najboljšima dvema, tremi, ker mi čas več ne dopušča. Se bom pa poskusil v prihodnje drugače organizirati, četudi bom za to med letom potreboval podporo v pisarni. Gojim enake cilje, kot sem jih v moškem kolesarstvu. Poljakinja Eugenia Bujak denimo lahko veliko doseže, ona se tega zaveda, tudi pri nas je nekaj deklet, ki pa morajo še izkoristiti potencial. Če smo v moškem kolesarstvu lahko po tolikih letih dosegli tisto, o čemer smo sanjali, bomo tudi tu. Res pa je, da brez podpore pokroviteljev ne gre.

Od včeraj ste spet trener. Vam prehajanje iz ene vloge v drugo dela težave?

Ob normalnem ritmu ne, ob takšnem, kot je letos, pa hodim na robu. Vsak konec tedna imamo dirke, organiziramo tudi maraton Franja in Giro, izdajamo revije, knjige. Če ne bi imel Urše Pintar v pisarni, Rada Kocjančiča in Mira Miškulina v klubu, mi ne bi uspelo.