S kolesom v lepšo prihodnost

Ko so pred dvema letoma Gorazd Penko, Maja Oven ter ostali iz KD Rog in BTC Cityja gradili prvo slovensko žensko profesionalno ekipo in iskali obetavno kolesarko, ki bi utegnila biti njihovo prvo ime, so po naključju naleteli na zadržano, a simpatično Poljakinjo Eugenio Bujak. Četudi je bil tedaj velodrom še središče njenega kolesarskega sveta. Za dirkališče se je pač odločila po sili razmer, to je bila zanjo na Poljskem, kjer za žensko profesionalno kolesarstvo ni veliko posluha, pač edina rešitev. A je vedno uživala na cestnih dirkah. Zato ni pomišljala in se je pridružila novoustanovljeni slovenski ekipi.

Že po prvi sezoni v svetovni kolesarski karavani je dobila nekaj mikavnih ponudb nekaterih močnih italijanskih ekip, a se je 26-letnica iz mesta Sosnowiec, v bližini Katowic, odločila, da bo ostala v Sloveniji. Pravi, da tu dobi vse, kar potrebuje. »Seveda imajo tuje ekipe več izkušenj, več dirk, imajo odlične tekmovalke. Toda zavedam se, da si želi naša ekipa delati sistemsko in postopoma razvijati žensko kolesarstvo, ne le kupiti najboljših kolesark in zmagovati. Zato verjamem, da bomo v prihodnosti gotovo še napredovale med najboljšo deseterico, vsaj upam. Vse kaže na to, da bi nam lahko uspelo,« je razmišljala Bujakova, ki ob napornem urniku tekem v Sloveniji sicer ne preživi veliko časa. Ko je v Ljubljani, tu in tam zaide v središče mesta, ki ji je zelo všeč, sicer pa z dekleti odide na trening proti Škofji vasi, na Krim ... Z vsemi se odlično razume, pravzaprav vse bolje. Lani, ko je prišla, je namreč slabo govorila angleško, a so bile klubske kolegice z njo potrpežljive. »Zelo je pomembno, da je med nami dobro vzdušje, da se dobro razumemo. Lani sem imela malo težav, preden sem se vklopila v ekipo. Letos skušam jaz pomagati Aljoni Pavluhini, ki je iz Azerbajdžana in je na začetku znala le rusko. Sprva je govorila le z menoj,« je ob sproščenem klepetu v Kristalni palači povedala Bujakova.

Razpeta med Poljsko, Slovenijo in številnimi dirkami živi pestro življenje, a pravi, da v njem uživa. »Že 16 let sem v kolesarstvu, ves čas potujem naokrog, včasih je naporno, ker si tako malo doma, a odločila sem se, da bom profesionalka, kolikor dolgo bom lahko, skušala bom izkoristiti dano priložnost,« pravi in priznava, da ji je težko le, ker ogromno časa preživi stran od moža Milosza. A je nekdanji kolesar, danes pa pomočnik pri Poljski kolesarski zvezi, njen glavni podpornik, tu in tam se tudi sam pridruži slovenski ekipi in prostovoljno pomaga. Ko sta kakšen dan prosta, se odpravita v njuno najljubše mesto Krakow, pozimi na smučanje v bližnje Zakopane. »Ogromno bi mi pomenilo, če bi bila lahko pogosteje skupaj. Bomo videli, kako bo prihodnje leto, morda bova lahko več skupaj, če bom ostala v Ljubljani, a nismo še dorekli stvari. Težko je živeti narazen.«

Penko ima z njo še velike načrte. Sicer pravi, da je njuno sodelovanje brezhibno, četudi zelo pogosto kar na daljavo, za v prihodnje pa si je zaželel, da bi še več delala skupaj. »V njej vidim izjemen potencial, je dekle na mestu, zelo preprosta in nezahtevna, včasih že kar malo preveč,« je povedal o njej. Morda pa v prihodnji sezoni res skupaj naredita še korak višje, saj ima Poljakinja načrt, da se popolnoma posveti le cestnemu kolesarstvu. Doslej ga je namreč delila skupaj z dirkališčem, kjer je tekmovala pozimi, torej v času, ko so ostala dekleta trenirala za poletno sezono na cesti. »Težko sem dobra vse leto, ker dirkam tudi na velodromu. Decembra lani sem morala dati kolo povsem na stran, saj sem bila popolnoma prazna. Pozimi sem spet dirkala v dvorani, toda to je povsem drug svet. Gre za kratke dirke in treninge. Ko se je tam sezona končala, sem prišla v Ljubljano in začela na cesti. Ni bilo enostavno preklopiti,« je pripovedovala in tudi razkrila, da jo je naporen ritem pripeljal do pomembne odločitve: »Doslej nisem imela priprav na cestno sezono, a zdaj se bo to spremenilo. Prenehala bom trenirati v dvorani, menim, da je čas posvetiti se le eni stvari. Sem dobra, a ne dovolj. Zato bom raje zdaj poskusila le na cesti. Odločitev ni bila tako težka, štiri leta sem dirkala, toda ni več prave motivacije.« Bujakova je na velodromu vztrajala predvsem z željo, da se s poljsko ekipo uvrsti na OI v Riu de Janeiru, v zadnjem času je nekako že izgubila upanje na to. Si bo pa zato skušala zagotoviti nastop na olimpijski cestni dirki.

Olimpijske igre so na seznamu njenih kolesarskih sanj, rada bi tudi kolajno s svetovnega prvenstva, želi pa napredovati tudi z ekipo, dosegati dobre rezultate na tekmah svetovnega pokala, zelo mikaven je seveda tudi kakšen viden uspeh na Giru Rosa, ki bo kmalu gostoval v Sloveniji. »Rada bi kakšen odmeven rezultat na posameznih etapah, a bolj pomembna bo zame skupna uvrstitev. Lani sem bila 26., letos si želim med deseterico, a nisem prepričana, ali to zmoremo. Veliko dela smo opravili na vzponih. Letos glavna gorska etapa ne bo tako zahtevna zame, kot je bila lanska. Tam sem izgubila največ časa. Bolj mi ustrezajo daljši klanci, saj znam z velodroma dobro prenašati hitrost,« je razmišljala o velikem izzivu italijanske pentlje. Seveda je tudi traso prve etape že preizkusila in pravi, da ji je ne preveč zahteven vzpon pisan na kožo.

Medtem utegnejo biti strme gorske etape zanjo velika muka. Kot pravi, nikoli ne bo pozabila lanske izkušnje z Gira in trpljenja na enem od vzponov. »To je bila ena najtežjih etap v moji karieri. Nisem mogla več premikati nog. Nisem vedela, ali naj še vztrajam do cilja, ali se odpeljem z avtom. A med sezono pride več takšnih kriz, to je nekaj normalnega, nismo motorji, telo je utrujeno. To je bila tudi moja prva tako zahtevna večatpna dirka,« je povedala in se nadejala, da so lahko z dekleti že nabrale nekaj dragocenih izkušenj, s katerimi bodo morda letos za odtenek boljše. »Opomoreš si, saj hitro pozabiš na etapo in začneš misliti na naslednjo. Vsak dan prinese kaj novega. En dan ti ne gre, a si z dobrim spancem lahko odpočiješ in greš optimistično v nov dan. Če imaš pravo motivacijo, je vse lažje.«

Telesno trpljenje, ki ga s seboj prinese (profesionalno) kolesarstvo, je nekaj, kar je sprejela že zdavnaj. Tiho in ubogljivo ga je premagovala že kot deklica, ki je začela kolo poganjati z upanjem na boljši jutri. Ni ji bilo z rožicami postlano, ko je velik del otroštva preživela brez staršev. V Litvi sta ju z bratom vzgajala dedek in babica, šele pozneje sta otroka sledila materi na Poljsko. Stara devet let se je morala med počitnicami naučiti novega jezika in navaditi novega okolja. Pri tem ji je pomagalo tudi kolo. »Ko sem bila otrok, nisem živela normalnega življenja. Hitro sem se naučila skrbeti sama zase in biti močna. Težko je bilo, toda mamo vseeno razumem, da je odšla,« je spregovorila o grenki izkušnji iz preteklosti. Danes je spet pogosto ločena od bližnjih (poročila se je stara komaj 20 let), a se zaveda, da ne bo večno tako. Poleg tega je vmes njena ljubezen postalo tudi kolesarstvo.