Tiskane izdaje
Nekaj dni po svetovnem prvenstvu v Ponferradi je z otrokoma, enoletnim Lanom in štiriletno Tio, užival v mirnem in sončnem popoldnevu na terasi pred družinsko hišo v Naklem, stran od tekmovalnega stresa in hudih naporov. Sezona se je zanj več ali manj končala, zaključil je letošnjo »misijo« prek luže, za katero se je odločil pred letom dni. Z zadovoljstvom se je lahko ozrl nazaj, leto v ameriški ekipi SmartStop je bilo zanj precej uspešno, glede na to, kako je kazalo lani v tem času.
Bil je namreč že v precepu, ali bo še ostal med profesionalnimi kolesarji ali ne. Prebolel je boreliozo, ostal je brez ekipe, špansko moštvo Euskaltel je razpadlo zaradi finančnih težav. »Sezona je bila slaba in predolgo sem čakal. Svoja vrata je zaprlo sedem profesionalnih ekip, na cesti je bilo 150 profesionalnih kolesarjev, Slovencem je toliko težje najti ekipo. Ko je bilo konec oktobra, sem vedel, da bom moral nekaj najti,« je začel pripovedovati Kocjan, ki je že leta 2012 dirkal v ameriški ekipi Type 1, a bil z njo večinoma v Evropi. Od tam je na videz poznal športnega direktorja novoustanovljene ekipe SmartStop in dobil priložnost. »Rekel je, da si me želi v ekipi, a da so tedaj že zaključili pogodbe in da ni več denarja. Tako smo se dogovorili, da poskusim za nekaj mesecev, potem pa bomo videli, kako naprej,« je pojasnil Kocjan, ki je tako januarja odšel v ZDA za dva meseca, se za kratek čas vrnil domov in nato spet za nekaj mesecev odšel nazaj. Mlada kontinentalna ekipa je bila pač vezana na ameriško serijo dirk, Kocjan pa se je v njej hitro utrdil na mestu najboljšega kolesarja in hkrati tudi kot mentor nadobudnim klubskim kolegom. »Ekipa je res mlada, tako da se v zaključkih etap, pred šprintom večkrat nismo našli. Ampak gre na bolje, poslušajo me, saj sem najbolj izkušen. Tudi oni imajo veliko koristi od tega, da sem z njimi,« je dejal.
Najboljši v Ameriki
Čeprav je bila sezona dokaj uspešna, bi si Kocjan želel še boljše, ob drugih in tretjih mestih tudi več zmag. Blestel je na dirki Po Utahu in Po Koloradu, naposled pa končal kot vodilni v seštevku Toura Americe. Z osvojeno belo majico si je kajpak zagotovil pogodbo še za eno leto. »Zadovoljen sem, da bom ostal. Načrti so podobni kot letos. Govorilo se je, da bo prišel nek velik kanadski sponzor, a je na koncu vse padlo v vodo. So pa našli druga dva nova pokrovitelja. Ekipa bo večja, vozili bomo vse najpomembnejše dirke v Ameriki, aprila, ko tam ni nekih pomembnih dirk, pa se zna zgoditi, da bomo prišli tudi v Evropo. Bomo videli,« je povedal kolesar, ki je letos slovite evropske klasike pač zamenjal s preizkušnjami po ZDA, Kanadi ter Južni in Srednji Ameriki. »Bolj kot same evropske dirke pogrešam prijatelje, v teh letih se je nabralo kar nekaj dobrih vezi,« je še razmišljal Kocjan, ki pa je nekaj več znanih obrazov vendarle srečal na zadnjem SP v Španiji.
Na poti je velikokrat pogrešal svojo mlado družino, zlasti, ko je odhajal, ga je bilo strah, ni vedel natanko, v kaj se podaja. Pa vendar se je vse dobro izšlo. Prihodnje leto bo imel tudi delovno vizo, žena Tina in otroka bodo lahko prišli na obisk za dalj časa. Letos vize ni imel in je moral zato ves čas hoditi nazaj domov, imel pa kajpak tudi težave na carini. »Američani se res bojijo sami sebe, niso razumeli, zakaj moram tolikokrat tja in nazaj,« je razmišljal o pozitivnih in negativnih plateh prebivalcev ZDA. »Pri ljudeh mi je všeč njihov optimizem, sproščenost, pozitivnost, vsak je vesel tvojega uspeha. Tukaj v Sloveniji imam občutek, da ti ga privošči le tisti, ki ima kaj od tega.« Kaj pa je pri njih negativnega? »Včasih so preveč samozavestni, na dirki pa se to hitro plača.«
»Ameriškega doma« za zdaj ni imel, ekipa ima sedež na vzhodni obali, v Charlottu v Severni Karolini. A so bili z moštvom več ali manj ves čas na poti. »Logistika je zaradi velikih razdalj kar zahtevna. Prvi del priprav smo opravili v Arizoni, kjer je bilo precej toplo, nato pa se selili po dirkah. Pred najpomembnejšimi dirkami, kot sta Utah in Kolorado, sem tri tedne preživel v Colorado Springsu, na 2000 m, da sem se navadil na nadmorsko višino. Tam mi je bilo tudi najbolj všeč, tam namreč živi večina profesionalnih kolesarjev, tudi veliko Evropejcev hodi tja trenirat. Je visoko in hkrati še ves čas lepo vreme. Če greš v Evropi na višinske priprave, moraš iti v Dolomite, kjer pa zna biti še maja sneg in mraz,« je še povedal o prednostih življenja v ZDA, ki so tudi na splošno zelo prijazna država za trening profesionalnih kolesarjev. »Nikoli ni težav z vozniki, saj vozijo zelo počasi, omejitve so veliko strožje. Ceste pa so tako široke, da imaš lahko vedno skoraj cel pas zase. Pri nas imaš skoraj na vsakem treningu kakšen konflikt na cesti.«
Kot pravi, so v ZDA tudi dirke dobro organizirane, ljudje cenijo kolesarje in za razliko od Evrope, kjer se navija le za najboljše, tam vsi spodbujajo vse, od prvega do zadnjega. Res pa je, da je nekaj negativnih posledic v kolesarstvu pustila afera Lancea Armstronga. »Morda je v zadnjih letih zaradi tega priljubljenost kolesarstva nekoliko padla, a mislim, da se spet popravlja. Ljudje se še vedno radi vozijo s kolesom, ta šport je v vzponu, tudi navijači so na dirkah, čeprav se tu in tam še najde kdo s kakšnimi šaljivimi transparenti. To pa je tudi vse.«
Končal, ko bo sam hotel
Ko se je tako znova ozrl nazaj na sezono in izkušnjo v Ameriki, je bil še bolj prepričan, da se je lani odločil prav. »Lani je bila to zgolj rešilna bilka, da sem sploh še nadaljeval kariero. Razmišljal sem namreč tudi že o koncu, a sem sklenil, da lahko pri 29 letih še vedno dam nekaj od sebe. Zdaj mi ni žal, da sem se tako odločil. Upam, da bo ekipa do sezone 2016 še zrasla, da bomo res lahko nastopali na največjih dirkah, takšen je vsaj načrt. Če je denar, je vse mogoče,« je dejal, prepričan, da se bo že še našel kakšen velik pokrovitelj. Vendarle je Amerika toliko večji potencial kot Evropa, poleg tega v klubu načrtujejo prodor tudi na kanadski trg. Veliko njihovih kolesarjev je namreč Kanadčanov, tudi v tej veliki državi je kolesarstvo zelo priljubljeno, a nimajo nobene velike ekipe. V Evropi pa na drugi strani vlada večja kriza. »Italija je bila včasih velesila, zdaj pa ima le še eno večjo ekipo, pa še to rešuje azijski sponzor, tudi v Španiji je podobno. Izjeme so velike ekipe, ki niso odvisne od sponzorjev, temveč jih financira država. Vem, da bi bilo v tem času težko dobiti moštvo, če nisi med 'top 30' na svetu, pa sploh.«
V kolesarstvu bi Kocjan še rad užival nekaj let. »Rad bi zaključil kariero tedaj, ko bom sam hotel, ne da bi me v to prisililo dejstvo, da sem brez delodajalca,« se je ozrl v prihodnost in razmišljal o željah, ki jih še ima v karieri. »Kaj pa vem. Nerealno je, da bi zmagal Tour de France. Treniral bom še naprej, kolikor se da, pa bomo videli, kaj to še lahko prinese.«
