Slovenija obsojena na čakanje

Ponferrada – Glavna razloga, zakaj so slovenski kolesarji na svetovnem prvenstvu v konkurenci profesionalcev še tretje leto zapored ostali brez vidne uvrstitve, sta dva. Po eni strani so v elitni konkurenci omejeni s klubskimi programi in brez možnosti za načrtovanje forme za SP, po drugi pa selektorji nimajo širokega izbora, ki bi bil na vsaki dirki konkurenčen za vse prereze prog.

Letos je na zelo zahtevni trasi v Španiji Gorazd Štangelj pri selektorskem krstu ostal brez dveh najmočnejših mož Simona Špilaka in Janija Brajkoviča, ki bi v optimalni formi zagotovo krojila razplet. Brez dveh najbolj primernih je z razpoložljivimi fanti dosegel to, kar je bilo pravzaprav za pričakovati – da je šesterka brez ustrezne kilometrine v nogah toliko časa kakovostno kolesarila, dokler je imela moč.

Slovenski potencial na svetovnih prvenstvih je torej sila omejen, zato je obsojena na čakanje oziroma valovanje kakovosti. Tako kot, denimo, Poljska, ki je na drugo kolajno – po Zbigniewu Spruchu leta 2000 v Plouayju – čakala kar 14 let, čeprav ima kolesarski potencial vsaj 10-krat večji od Slovenije. Poljska ima pravzaprav vse, kar Sloveniji manjka za enakovredno merjenje moči z najbolj razvitimi držami – Dirko WorldToura, Prokontinental ekipo, veliko klubsko zaledje, predvsem pa izjemno širok nabor vrhunskih kolesarjev. Ima tudi izjemno zgodovino, ki so jo spisali prvi poljski profesionalec Czeslaw Lang, Lech Piasecki (nosilec rumene majice na Touru), Zenon Jaskula (leta 1993 tretji na Touru), Spruch in seveda največji med njimi, Ryszard Szurkowski, nekoč najboljši amater sveta ter trikratni svetovni prvak in dvakrat srebni olimpijec v Münchnu '72 in Montrealu '76. Čeprav so imeli vedno ase svetovnega razreda, pa so Poljaki šele letos postali velesila in so na SP nastopili z enakega štartnega položaja oziroma devetimi kolesarji kot, denimo, Španci, Italijani in Avstralci. Zlata kolajna Michala Kwiatkowskega je seveda vrhunec izjemnega poljskega leta, ki ga je na Touru zaznamoval Rafal Majka. Bržčas je tudi napoved novega prestrukturiranja svetovnega kolesarstva, ki se tudi vrača na »nekdanji vzhod«. V bližnji prihodnosti naj bi dobili celo WorldTour moštvo ...

Podoba slovenskega kolesarstva z omejenim potencialom pa ni tako slaba, kot bi lahko sklepali iz 38. mesta Grege Boleta, 72. Kristjana Fajta ter štirih odstopov (Kristjana Korena, Jana Polanca, Jureta Kocjana in Luke Mezgeca). Za sedanjim rodom prihaja novi, katerega nosilci so Matej Mohorič, Polanc in Luka Pibernik ter navsezadnje tudi Mezgec. Če slednji prihaja v najboljša leta in bo zanj vrhunec SP v Katarju čez dve leti, pa bo morala biti športna in kolesarska srenja strpna pri mladih. Ko je Andrej Hauptman leta 2001 v Lizboni osvojil bron, je bilo malo tistih, ki so si upali napovedati, da bo Brajkovič na Kriteriju Dauphine premagal Alberta Contadorja in na Vuelti nosil zlato oziroma rdečo majico, da bo Špilak zmagal na romandijskem touru, da bosta Borut Božič in Luka Mezgec zmagovala etape na Vuelti in Giru. Dejstvo je, da je vsak slovenski rod v preteklosti stopil korak naprej, zato ni hudič, da ga bo tudi Mohoričev. Razpoloženje znotraj reprezentance v Ponferradi veliko obeta.