Steza za življenje

»Kaj se voziš s kolesom, pojdi raje v službo!« je eden od neštetih nestrpnih voznikov, ki jih je mogoče najti na domala vsaki slovenski cesti, zabrusil Luki Mezgecu, ko se je pred poldrugim letom peljal proti »črni vdovi«, kjer sta z Vitom Divcem opravila pogovor za športne strani Dela. Ampak Mezgec, ki je le dober mesec kasneje slavil zgodovinsko zmago v zadnji etapi Gira v Trstu, je bil na svojem službenem kolesu. Na konjičku iz ogljikovih vlaken, s katerim si, odkar je presedlal z gorskega na cestno kolo, uspešno služi kruh.

Malodane ni vrhunskega športa, v katerem ne bi bilo tveganja za poškodbe, lažje, hude ali celo usodne. V kolesarstvu segajo čez ves mavrični barvni spekter – tako nekako tudi koža spreminja barvo v dneh po padcu. Na dirkah, ko gre na nož, so ti zaradi brezkompromisnosti in tudi neumnosti kolesarjev (zadnje čase vse bolj tudi zaradi nespretnosti tistih, ki vozijo televizijske snemalce in druga spremljevalna vozila) postali del kolesarskega vsakdana. Na žalost je lahko tudi vsak kolesarski trening ali pa rekreativna vožnja po okoliških cestah smrtno nevaren. Vsaj tako kaže prezgodnja smrt nekdanjega olimpijca Bojana Udoviča in zadnji incident streljaj od Mezgečevega domačega Kamnika, kjer je razrvani voznik prehitel tri triatlonce, jim zaprl pot in naglo zavrl, da se je prvi med njimi »raztreščil« na zadnjem odbijaču. Gnusnega dejanja ni priznal, je pa zapisal, da vsake toliko zapre pot kakšnemu kolesarju, da mu da misliti. To kaže samo na to, da sam nima s čim razmišljati …

Tega, da je voznik pripravljen ubiti kolesarja, če mu ta ukrade pet sekund gotovo izjemno dragocenega časa, nikoli ne bom razumel, a te vrstice niso namenjene »kulturni vojni«, ki smrtne žrtve terja le na eni strani. Število »bolnikov« za volanom se bo nekoč bržkone zmanjšalo, zmanjkalo pa jih ne bo nikoli. Kolesarjev, tekmovalnih in rekreativnih, pa je iz dneva v dan več. Tudi med njimi bi se moralo zmanjšati število tistih, ki se radi vozijo »vštric« ali v gručah sredi ceste, a popolne discipline tudi tu ni pričakovati. Prej ali slej bo spet tekla kri. Kot edina trajna rešitev se, četudi se zdi iluzorna in pregrešno draga, ponuja gradnja kolesarskih stez oziroma pasov za kolesarje, ki na nam tako dragem zahodu Evrope že zakonsko izpodrivajo bankine in omogočajo prostor za mirno sobivanje najbolj številčnih udeležencev v prometu. Potratno? Nasprotno, te steze ne bi le reševale življenj slovenskih kolesarjev, privabile bi še mnogo tujih, ki bi polnili tako zasebne žepe kot državno blagajno. Po idealnem scenariju bi kolesarska Slovenija po odmevnem uspehu na SP v Richmondu v slogu nogometne, ki je po uvrstitvi na EP 2000 zahtevala nov štadion in ga naposled dobila desetletje kasneje, zahtevala steze, ki bi bile največji štadion v Sloveniji. V resničnosti se bo bržkone kaj premaknilo šele, ko jih bo dovolj umrlo.