Terapevtske izjeme so bile tudi Armstrongova zgodba

Te dni, natančno 8. oktobra, je minilo 20 let od objave Lancea Armstronga, da ima raka na modih. To je bila največja svetovna športna zgodba o heroju in vzorniku množic, ki je premagal zahrbtno bolezen in nato sedemkrat zmagal na Touru. Še danes bi bila, če se z dopingom umazana ne bi končala tako klavrno.

Danes je oda simbolu najboljšega v športu zgodba o padlem idolu, dopinškemu goljufu. Mož, ki je kot svetovna ikona športa umrl 22. oktobra 2012, ko so mu odvzeli vseh sedem zmag na Touru in ga črtali iz kolesarskih analov, je le še eden izmed športnikov, ki je goljufal. Leto dni pozneje, 17. januarja 2013, je v pogovoru z Oprah Winfrey jemanje dopinga tudi priznal. Po zlu je šlo vse, kar je v tistem času naredil dosegel in unovčil. Predvsem pa humanitarna akcija Livestrong, v kateri so prodali 440 milijonov rumenih zapestnic.

V luči Armstrongove obletnice je zelo zanimiva (dopinška) afera oziroma vdor hekerske skupine Fancy Bears v bazo podatkov Svetovne protidopinške agencije (WADA). Armstrong je bil namreč eden prvih športnikov na svetu, ki je lahko zaradi zdravljenja raka nemoteno jemal prepovedana sredstva. O njih je pred dobrim poldrugim desetletjem veliko povedal njegov zdravnik dr. Lawrence Einhorn. Lance je jemal EPO, ki je bil sestavni del trimesečnega najbolj intenzivnega zdravljenja leta 1996. Da je jemal kortikosteroide, so mu štirikrat dokazali na Touru 1999. Terapevtsko izjemo (TUE oz. Therapeutic Use Exemptions) je dobil šele po dirki. V mednarodni kolesarski zvezi so to malo prevaro oziroma nedoslednost prikrili. Razkrili so jo šele leta 2013. Zanimivo je, da je šlo potrdilo skozi roke takratnega člana protidopinške komisije pri UCI dr. Leona Schattenberga. Ponovni testi vzorcev iz leta 1995 so 2005. pokazali prisotnost eritropoetina. Vendar pa ga zaradi tega niso mogli kaznovati, ker so odprli vzorec B.

Med Armstrongom in razkritji Fancy Bears se da potegniti veliko vzporednic, čeprav imetniki terapevtskih izjem ne sodijo v razred dopingiranih oziroma jemalcev prepovedanih snovi. Iz dosedanjih objav je jasno, da so imeli mnogi idoli planetarnih razsežnosti veliko terapevtskih izjem na meji dopinga. Ob teniški igralki Sereni Williams, telovadki Simone Biles, atletu Moju Farahu, teniškem igralcu Rafaelu Nadalu, triatloncu Alistairu Brownleeju in veslaču Mahu Drysdalu je na seznamu vrsta kolesarjev – od Chrisa Frooma in Bradleya Wigginsa do Fabiana Calcellare in Jakoba Fuglsanga.

Zanimiv primer je Wigginsov, ki je leta 2012, ko je zmagal na Touru, jemal enake preparate (kortikosterioide oz. triamcinolone), kot jih je svojčas Armstrong. Gre za učinkovino za izboljšanje dihanja, ki blaži astmo, a omogoča tudi boljšo regeneracijo in izgubo teže, ne da bi se zmanjšala mišična masa. Wiggins zavrača vse namige o dopingu, ker ni »šlo za iskanje prednosti na dirkah na nedovoljen način, ampak za zdravljenje nekega stanja, da je lahko tekmoval na najvišji ravni«. Prav tako zavrača namige, da naj bi pri pridobivanju TUE sodeloval kontroverzni belgijski zdravnik Geert Leinders, tista leta zaposlen v Skyu. Dal naj bi mu ga dr. Richard Freeman, zdajšnji zdravnik britanske reprezentance.

Mnogi kolesarji dvomijo o Wigginsovi razlagi. Nesojenemu zmagovalcu Toura Michaelu Rasmussenu, ki ima z jemanjem prepovedanih snovi veliko izkušenj, se zdi zelo sumljiv čas, ko je kolesarski »sir« dobival terapevtske izjeme (pred nastopi na Touru). Pravi, da je to počel tudi sam ... Podobno razmišljata tudi Nizozemec Tom Dumoulin in Francoz Romain Bardet.

O terapevtskih izjemah se v kolesarstvu govori prav od leta 1996, ko je Armstrong sporočil, da ima raka. Vseskozi so del »zdravniške igre« pred največjimi športnimi tekmovanji, pa naj si gre za svetovna prvenstva ali olimpijske igre. Gre za včasih zelo sumljivo zgodbo o tekmovalcih in njihovih večinoma klubskih zdravnikih. S Toura, Gira in Vuelte je znanih veliko terapevtskih izjem. Večina zmagovalcev je namreč zaznamovana z uživanjem dopinga – dovoljenega s terapevtskimi izjemami ali pač prepovedanega. V zadnjih treh letih se je število izjem povečalo za polovico. Armstrong je bil vrhunec dobe eritropoetina (EPO), za katero pravijo, da je bila dopinško zelo obarvana. Po mnenjih zdravnikov in številnih kolesarskih skesancev je v osemdesetih in devetdesetih letih večina kolesarjev jemala prepovedane ali sumljive učinkovine. Zelo bo zanimivo, kako se bo zgodba z razkritji »medvedov« končala. Nobenega dvoma pa ni več: noben športni šampion in idol ne bo več zaščiten kot medved.