Tudi v boju z uro junak Gira hiter kot blisk

Izbruh na velikem odru se je že dolgo napovedoval, a tako skokovitega napredka mu vendarle ni napovedal (skoraj) nihče. Jan Polanc ni le slovenski junak Gira, s pogumno zmago na Etni je osupnil tudi strokovnjake, ki so v kolesarstvu videli že vse. Ko je osvojil krono za kralja slovenske vožnje na čas, se je tudi prijaznemu, a večkrat molčečemu Gorenjcu razlezel širok nasmeh čez lica.

Janu so bili kolesarski geni položeni v zibelko. Oče Marko je bil tudi sam nekdaj vrhunski kolesar, med drugim dvakrat državni prvak v Jugoslaviji, po koncu aktivne kariere pa je ostal zapisan garaškemu, a zanj najlepšemu športu. Pri kranjski Savi je skrbel za podmladek in tako ni trajalo dolgo, da je po stopinjah starejšega brata Roka tudi Jan prvič sedel na specialko. Med dečki in pozneje med mladinci je bil dober, med najboljšimi v svoji generaciji, a na slovenskih kriterijih velikanski potencial zdaj že dvakratnega zmagovalca etape na Giru ni prišel do izraza. Bil je del izjemnega rodu kranjskega kluba, ki sta ga ob Janu tvorila še serijski zmagovalec Nejc Bešter, ki je (prekmalu) obupal nad kolesom, in evropski mladinski prvak Blaž Bogataj. Še enkrat se je pokazalo, da brez trdega dela v kolesarstvu preprosto ne gre, a za Jana napori in odrekanje niso nikoli predstavljali ovire.

»Jan ni nikoli izpustil treninga, ne glede na vse je vedno želel na kolo. Največkrat sva se sprla, ker sem ga moral na silo držati nazaj, saj je želel preveč. Niti enkrat ni zajokal, nikoli ga ni bilo treba brcati v zadnjico. Je borec, da jih ni veliko takih,« pravi Marko, ki še vedno bdi nad sinovim razvojem in treningom. Ko je Marko prevzel člansko ekipo ljubljanskega Roga, mu je sledil tudi Jan. Na vrata svetovnega vrha pa je prvič potrkal leta 2012. Ob koncu sezone je dobil dirko po Lombardiji za mlajše člane, s takšnimi dosežki pa v kolesarskem svetu ni šale. Zanj se je začel zanimati veliki Lampre, po zmagi na dirki po Furlaniji in drugem mestu na slovenskem Touru pa je selitev med profesionalce prišla že pol leta prej, kot so v klubu načrtovali.

Mladi Kranjčan, v maju je praznoval 25. rojstni dan, se je hitro uveljavil kot resen, marljiv in trmast kolesar, skratka prototip pravega profesionalca. Prehod na najvišjo raven tudi zanj ni bil enostaven, a se učenja od najboljših ni ustrašil. Delal je še bolj zagrizeno in pred dvema letoma požel prve sadove – premierna zmaga na Giru je udarila kot strela z jasnega. A se je Jan pravzaprav šele ogreval. Nobeni zmagi se ne gleda v zobe, predstava na Etni pa je bila vendarle nekaj posebnega. »Nisem pričakoval, da bomo šli do konca, a sem garal. Želel sem dati prav vse od sebe in favoritom v ozadju otežiti delo. Potem pa je šlo kar do konca. Noro,« je opisal dosežek, ki je vnovič dvignil celo Slovenijo na noge. »Na takšen način bi tudi Vicenzo Nibali in Nairo Quintana težko zmagala,« je izjemno vožnjo zgovorno opisal Marko Polanc.

Jan se tudi po fantastičnem Giru ne ustavlja. Vožnji na čas se do letos ni posvečal, a prav v kronometru se skriva njegov ključ do vrat svetovne elite na tritedenskih dirkah. Marko Polanc ne dvomi, da je njegov sin tega zmožen. »Jan ima potencial za dobrega kronometrista, čeprav ga vsi označujejo le za 'klancarja'. Ko bo izgubil še kakšen kilogram in dobil pravo podporo ekipe, bo lahko posegel res visoko,« je o sinovih odlikah prepričan trener, ki ga spremlja od samega začetka. Na vprašanje, če je dosegljiva tudi rumena majica, se je le pomenljivo nasmehnil.

Na državno prvenstvo v Ljubljano je prišel domala brez pravega treninga, domov pa odšel z zlato kolajno in slovensko trobojnico. »Pred Girom letos sploh nisem vadil kronometra, šele po prihodu iz Italije sem dobil kolo za vožnjo na čas in opravil sem štiri treninge pred državnim prvenstvom, pa še to ne na polno,« je v cilju še povedal Jan. Če so že štirje treningi dovolj za najboljši čas v zgodovini ljubljanskih bojev z uro, si lahko le predstavljamo, kje se skrivajo omejitve gorenjskega mladeniča. Ne le njega, celega kolesarskega rodu v Sloveniji, ki ga bomo kaj kmalu lahko poimenovali »zlati«.