V pravem duhu Franje sobota za čisto desetko

Pred začetkom letošnje Franje so si prireditelji najbolj želeli lepega vremena in v soboto jih je nebo uslišalo. Temperature blizu 30 stopinj in nebo skoraj brez oblačka so bili kot nalašč za družinsko-šolski maraton, dogodek, ki združuje najbolj pisano množico kolesarskih navdušencev.

Ker se je dogajanje s kvalifikacijami Pony štafete trojk začelo tik po uri za kosilo, je bilo dobro uro pred štartom družinskega maratona v BTC že pestro. V glavnem šotoru so posedale družine, razpoloženje pa je bilo skoraj pri vsaki mizi zelo podobno – oče in mama sta v miru srkala pivo ali kako drugo, kolesu primernejšo osvežilno pijačo, živčnost pa je naraščala. Osemletni Andrej, ki »največ kolesari s prijatelji po šoli«, je že nekaj minut čez tretjo uro v polni opremi gnjavil starša, kdaj bodo odšli na štart, a sta njegovo priganjanje stoično prenašala. Takšnih je bilo pred Kristalno palačo kar nekaj, najbolj nadobudni so tik za štartno črto na soncu stali več kot 40 minut! Z mladimi kolesarji je pač tako, da je bolje uslišati njihove prošnje, kot v kali zatreti željo po športu, ki je pri vsakem najstniku vendarle pomemben del odraščanja in ne nazadnje privajanja na disciplino, ki mu bo nekoč prišla še kako prav.

Nekaj minut pred štartom je vse sobotne udeležence še enkrat pozdravil petkov junak Jan Polanc, ki jim je zaželel predvsem previdno vožnjo in uživanje na kolesu. Čas za dirke bo že še prišel, kar Jan, ki se je v BTC seveda pripeljal s kolesom, še kako dobro ve. Nadobudni kolesarji in kolesarke so ga cukali za rokav in želeli fotografijo z junakom, ki so ga še pred slabim mesecem spremljali po televizijskih ekranih, obisk šampiona pa je vsem dal krila za prihajajočo 25 kilometrov dolgo dogodivščino. Gorazd Penko je pred začetkom Franje upal, da bo v primeru dobrega vremena številka udeležencev na »najbolj pomembnem dogodku Franje« presegla tritisočico, izšlo pa se je še precej bolje. V soboto se je več kot tisoč ljubiteljev kolesarjenja odločilo za prijavo v zadnjem hipu in skupaj se jih je na štartnem prostoru pred Kristalno palačo nabralo več kot 3500, kar je resnično zavidanja vredna številka. Kača se je vila vse do krožišča na koncu Ameriške avenije, a pretirane živčnosti vendarle ni bilo. Družinsko-šolski maraton ostaja srce Franje, saj še vedno zasleduje zamisli ustanovitelja Zvoneta Zanoškarja, na njem ni prostora za tekmovalnost, štejeta le druženje, nabiranje novih izkušenj in predvsem uživanje v mirnem, kolesarsko obarvanem sobotnem popoldnevu.

Ko je štartna pištola vendarle počila in so se prvi že odpravili na počasno pot proti Domžalam – reguliral jo je štartni avto kolesarskega kluba Rog, ki je hitrost vseskozi držal krepko pod 30 kilometrov na uro – so zadnji še vedno povsem sproščeno klepetali. Množica kolesarjev je štartno-ciljni prostor zapuščala več kot 15 minut, kar je tudi za tako množičen dogodek, kot je Franja, še nikoli viden pojav. Že po nekaj minutah se je začelo nerganje za kolo najmanj zainteresiranih mladeničev, ki so se odločili, da bodo staršem v zameno za prisilno aktivno popoldne na vse možne načine dopovedali, kako na kolesu trpijo in da ta oblika preživljanja prostega časa za njih pač ni ustrezna. A je bilo takšnih res malo, precej manj kot v prejšnjih letih, tudi najbolj nesrečni pa so sčasoma ugotovili, da jim na kolesu v resnici ni nič hudega. Sploh, če se kolesarjenje odvija na tako lep dan, kot je bila letošnja druga junijska sobota.

Letos so organizatorji pripravili projekt My sport is Franja, ki je glas o največjem slovenskem maratonu ponesel onstran meja domovine in poskrbel za zanimanje v sosednjih državah. Tako smo spoznali madžarsko družino iz okolice Szekezsfehervarja, ki je pretekli konec tedna prišla v Slovenijo prav zaradi Franje, očeta pa je ob družinski preizkušnji čakala še kraljevska v nedeljo. Med tritisočglavo množico je bila opazna tudi ruska družina, ki je ponosno razkazovala zastavo domovine na zadnjem delu otroške prikolice, žal pa znanje angleščine ni bilo na ravni njihovega domoljubja, zato je komunikacija padla v vodo. Pred nogometnim štadionom v Domžalah se je v karavani spet zaslišala ruska beseda, tokrat se nam je nasmehnila sreča. Aleksej prihaja iz St. Peterburga: »Z družino smo ravno na dopustu v Sloveniji, kjer smo tudi malo kolesarili, saj je vaša narava res lepa. Nato smo bolj kot ne po nesreči tik pred odhodom zasledili, da ta vikend v glavnem mestu poteka Franja in prišli smo pogledat, kako je. Odločam se še, če imam dovolj poguma tudi za nedeljski veliki maraton.« Tako je presenetljiv obisk opisal Aleksej, tudi malo manj kot deset let stara sinova sta na kolesu vidno uživala.

Obvezni postanek v Domžalah je za večino udeležencev najlepši del dneva. Človek se lahko le čudi, da lahko sok in pomaranča pričarata toliko pristnega veselja. Nekateri seveda niso bili zadovoljni s postankom, saj se jim je mudilo v prve vrste, a tudi takšnih je iz leta v leto manj, vse več kolesarjev pa mirno uživa v enem od redkih popolnoma varnih kolesarskih izletov na cesti. Takšnih je, žal, vse premalo.

Tudi brez padcev v mešanici neprevidnih malčkov, ki vijugajo čez celo cesto, ter gneče nevajenih starejših udeleženk in udeležencev kakopak ni šlo. Do resnejših zapletov na srečo ni prišlo, najhuje jo je skupil osem ali devet let star fant, ki je tudi z obrazom preveril trdoto asfalta. A kljub temu ni obupal, v buškah in praskah je ob očetovih spodbudnih besedah sam odkolesaril do cilja ter si za borbenost in pogum prislužil medaljo. Staroste športa na dveh kolesih bi zatrdili, da je »ta fant brez dvoma iz pravega kolesarskega testa«. Težko bi jim bilo oporekati.

Prvi kolesarji so ciljno črto prečkali že nekaj čez peto uro popoldne, zadnji pa so komajda še ujeli prosto ciljno črto, preden so Ameriško avenijo zasedla kolesa pony. Dogajanja pa še ni bilo konec. V polnem ciljnem šotoru je bilo zelo živahno, otroci so drug drugemu ponosno razkazovali medalje, tudi podelitve nagrad najštevilčnejšim družinam (z devetimi člani!) so poskrbele za navdušenje. Ko se je nekaj minut čez osmo uro zvečer sonce začelo spuščati za Kristalno palačo, se vrvež še vedno ni polegel in pred organizatorji je potrebno sneti kapo, saj jim je »glavni dan Franje« uspel za čisto desetko. Do naslednjega leta!