V škripcih so bili Froomovi pomočniki

Gap - Dvanajstkilometrski spust s prelaza Monse nad Gapom je v preteklosti v mnogočem skrojil končni vrstni red Toura. Predlani je denimo na njem Alberto Contador izgubil dvoboj za rumeno majico s Chrisom Froomom, letos utegne biti usoden za Sky. Najmočnejši Froomov mož Geraint Thomas je namreč na njem spektakularno padel, zaradi bolezni pa je odstopil tudi eden najpomembnješih pomočnikov, britanski prvak Peter Kennaugh.

S Thomasom ni bilo nič hudega. Udarec je bil sicer silovit, a se je hitro pobral. Ko so ga novinarji vprašali, kako se počuti, je povedal datum in letnico svojega rojstva. To je bilo namreč tudi prvo vprašanje, ki ga je dobil od francoskih zdravnikov. Na drugo, če ve, kdo je, pa je kot iz topa izstrelil: Chris Froome ... »Čudoviti francoski navijači so me potegnili iz jarka, tako da nisem izgubil veliko časa. Uničil sem le očala, udarec pa je bil silovit,« je Thomas potolažil zaskrbljenega šefa Skyja Dava Brailsforda in kapetana Frooma. Panike v ekipi ni, čeprav tekmeci, še zlasti Alberto Contador, menijo, da bo v Alpah Sky oslabljen in manj prepričljiv, kot je bil v Pirenejih, kjer nikomur ni dovolil, da bi se odlepil od Frooma.

Tudi v 16. etapi so Skyjevci brez težav nadzorovali karavano ter moštva Movistarja, Tinkoffa in Astane. Tudi ko je na zadnjem klancu napadel Nibali, so ostali mirni. »Nibali za nas z osmimi minutami zaostanka ni nevaren. Zanj nismo bili odgovorni mi,« je pojasnil zadržano kolesarjenje na klancu nosilec rumene majice, ki pa je seveda pokril veliko bolj nevarnega Alejandra Valverdeja in se ga držal do zadnjega metra. Poskušal je tudi Contador, vendar ga je Froome brez težav ujel. Za dolg napad, s katerim bi strl ritem rumene majice, očitno ni imel moči.

Junaka dneva sta bila dva, pravzaprav trije. V prvi vrsti seveda zmagovalec etape Ruben Plaza, ki je pri 35 letih slavil prvo zmago na največjih dirkah. V drugi vrsti pa Peter Sagan, ki si je že četrtič zapored zagotovil zeleno majico najboljšega v etapnih uvrstitvah. Do konca je namreč le še en šprint na Elizejskih poljanah, ima pa nedosegljivih 89 točk prednosti. »Naredil sem vse, kar je bilo možno. Ne vem, kaj bi lahko še,« je komentiral peto drugo mesto »Saganator«, kot so ga poimenovali v karavani. Zelena majica mu izjemno veliko pomeni, zato se je tudi tako močno trkal po prsih. Bolj kot njegovo drugo mesto je navdušil vratolomni spust z Monsa. Nibali sicer ni bil tako divji kot Slovak, a je z zelo srčnim spustom ugnal skupino favoritov s Froomom na čelu za 28 sekund.

Plaza je bil član velikega bega, ki se je kuhal v prvi uri dirke, ko je bila povprečna hitrost kar 53,6 km/h. Na vzponu na prelaz Monse je zavohal življenjsko priložnost. Glavo je potisnil navzdol in se v ritmu najboljših hribolazcev odpeljal zmagi na proti. Na vrhu klanca je imel slabo minuto prednosti, kar je bilo dovolj, da je zdržal do konca. »Dolgo sem že profesionalec. Etapa ni bila zame oziroma za moje kolesarske značilnosti, a sem poskusil. Sprva sem hotel biti le v ospredju, ker je spust izjemno nevaren. Na koncu se mi je vse izteklo idealno,« se je kolesar Lampreja veselil največje zmage v karieri. Ja, včasih je treba vztrajati petnajst let, da doživiš to, o čemer vsi sanjajo vso kariero in se večini kolesarskih smrtnikov nikoli ne uresniči.