Veliko zabave za uspešen krst na Franji

Sprejem krstne izvedbe Pony štafete trojk kaže, da bi se nova disciplina lahko ustalila kot del sobotnega dogajanja.

Objavljeno
13. junij 2017 01.48
Nejc Grilc
Nejc Grilc
Odkar je kolesarski maraton postal del slovenske metropole, se prireditelji zavedajo, da ne bo preživel in rastel v starih kalupih, obiskovalci vsako leto potrebujejo nekaj novega. Vse zamisli se seveda niso prijele, sprejem krstne izvedbe Pony štafete trojk pa kaže, da bi se nova disciplina z legendarnimi kolesi lahko ustalila kot del sobotnega dogajanja.

Na novinarski konferenci pred začetkom maratona je Uroš Medved dejal: »Znamki Gor s kolesi pony gre zelo dobro, celo bolje, kot smo na začetku pričakovali. Ob odprtju razstavno-prodajnega prostora v Hali A v nakupovalnem središču BTC smo se odločili, da bi bili tudi mi radi del Franje.« Razumljivo, BTC in nova »reinkarnacija« koles, s katerimi je prve metre brez opore naredila polovica Jugoslavije, sta tesno povezana.

Nihče ni prav dobro vedel, kaj lahko pričakuje od dogodka. Direktor podjetja Gor Rok Lesjak je želel razkriti le, da bo šlo za »zabaven dogodek, ki bo hkrati malo tudi tekmovalno obarvan, da bi pritegnil čim več kolesarjev.« In uspelo jim je. V soboto zgodaj popoldne se je dogajanje začelo s kvalifikacijami, v katerih je sodelovalo 23 ekip s po tremi kolesarji. Razdeljeni so bili v šest skupin, osem najhitrejših trojk pa je napredovalo v veliki večerni finale po zaključku družinskega maratona. Torej prav v trenutku, ko se je v ciljnem šotoru in pravzaprav po celem prizorišču gibalo največ kolesarjev in mimoidočih, ki jih je pritegnil vrvež Franje. Takšnih sploh ni bilo malo.

V finalni vožnji bi moralo vseh osem ekip, ki so se uvrstile v zadnje dejanje tekmovanja, štartati skupaj, a je vodja tekmovanja Gorazd Penko naletel na prve težave in negodovanje. Ekipa Tuša, ki jo bolj poznamo s cestnih preizkušenj, se je v zasedbi Dunja Selan, Iztok Melanšek in Borja Jelić gladko uvrstila med najhitrejše, a je pred večernim zaključkom izgubila člana, Penko pa kljub dolgotrajnemu moledovanju predstavnice trojke ni klonil pod pritiskom. Finale se je začel z nasmeški na progi in dolgimi nosovi ob zaščitni ograji. Prvi člani štafet so se po poku štartne pištole pognali v boj za položaje na progi med obema krožiščema na Ameriški aveniji. Po prvem obratu je sledila celotna ravnina, v kateri je bilo potrebno z osupljivo hitrim vrtenjem pedal vzdrževati hitrost na kolesu brez prestav.

Proizvajalci so se namreč odločili, da bodo za enake razmere vseh tekmovalcev zagotovili kolesa za ekipe, ki so dirkale s prenovljeno »klasično« različico ponyja brez prestav. Nekoliko večja kolesa na novejšem modelu so poskrbela za kakšen kilometer na uro več pri tekmovalcih, a pony še vedno ostaja mestno, ne dirkalno kolo, zato so prizori pedaliranja na vso moč na miniaturnih kolesih poskrbeli za kar nekaj smeha ob progi, kar je bil ne nazadnje tudi osnovni cilj tekmovanja.

Sledil je najbolj dinamični del štafete – predaja kolesa naslednjemu članu. Na koncu finala se je pokazalo, da se prav v hitri predaji skriva ključ do zmage, kar je najbolje izkoristila zmagovalna ekipa s Primožem Praprotnikom, Rokom Zupančičem in lansko zmagovalko malega maratona Franja Zalo Praprotnik. Prav Rok je imel v nogah prestavo več in je v slogu pospeševanja Chrisa Frooma na alpskih vzponih v sede »navil« obrate ter pustil za seboj konkurenco. Zmagovalna trojka se je zelo razveselila velikega uspeha, tudi med drugimi tekmovalci so sledili topli stiski rok in dogodek je na zadovoljstvo celotne organizacijske ekipe minil povsem po pričakovanjih. Ena od poraženih ekip se ni takoj sprijaznila z rezultatom in je želela vložiti pritožbo, ker naj zmagovalci ne bi nastopili v pravilnem vrstnem redu, a so tudi oni hitro spoznali, da zmaga vendarle ni bila najpomembnejši del krstne štafete trojk pred Kristalno palačo.

S kozarcem piva v roki so med čakanjem na podelitev vse zamere izginile in na odru za zmagovalce je Rok Lesjak nagrade podelil nasmejanim obrazom. Druga in tretja ekipa bosta barve Roga kazali na majicah in kapah, zmagovalna trojka pa je domov odpeljala novo kolo pony – vrhunsko nagrado za tri intenzivne minute dirkanja na sobotno popoldne. Ob napovedi dirke je bilo videti kar nekaj privzdignjenih obrvi in slišati marsikateri pomislek, sodeč po odzivu občinstva in odlični udeležbi pa je bila štafetna dirka zadetek v polno. Prireditelje velja pohvaliti, da dogodka niso preveč raztegnili, v prihodnjih letih pa bi bilo morda bolje, če bi kvalifikacije in finalno dirko izpeljali v istem večernem terminu. Organizatorji so namreč odločeni: »Dirka s kolesi pony tudi v prihodnje zagotovo bo!«