Vsebina slovenskega nastopa dobra, izkupiček slab

Ponferrada – Slovenski kolesarji so v Španiji doživeli resnico največjih klasičnih dirk oziroma kolesarskih spomenikov, med katere sodijo Milano–Sanremo, Pariz–Ruobaix, Po Flandriji, Liege-Bastogne-Liege in Giro del Lombardija ter svetovna prvenstva. Do 200 km vrhunsko pripravljeni kolesarji nimajo težav. Do 220 km odpade polovica pelotona, po 230 km ostanejo specialisti za klasike, na koncu pa zmagajo tisti, ki imajo svoj dan.

V Ponferradi za izjemno težak maraton, kakršnega so v zadnjih krogih izvedle najmočnejše reprezentance, ni bil pripravljen nihče izmed šesterice Slovencev. Premalo moči je bilo v nogah, kaj več, kot sta dosegla Grega Bole (na 42. mestu) in Kristjan Fajt (72.), ni bilo mogoče doseči. Vsi drugi – Luka Mezgec, Jure Kocjan, Jan Polanc in Kristjan Koren – so odstopili. Oba slovenska aduta – Bole in Mezgec – sta imela premalo kilometrine za klasiko, kakršna je bila v deževnem vremenu v Ponferradi. Bole je bil namreč letos v drugoligaški konkurenci in ni imel niti ustreznih dirk, da bi se lahko enakovredno vključil v boj za kolajne. Pravzaprav je naredil veliko več, kot so pričakovali največji optimisti. Očitno je bil za svojo tekmovalno raven izjemno pripravljen, ne pa tudi za hruste iz WorldToura, ki so na koncu navijali ritem z močjo krepko čez 450 vatov. »Zraven sem bil, dokler so me noge nesle. Do zadnjega klanca sem se počutil kolikor toliko dobro, ko pa so najboljši pritisnili na pedala z vso močjo, so bile moje noge prazne. Merilca moči nimam, bil pa je to pravi šprint navkreber na koncu moči,« je komentiral kolesarjenje v Španiji 29-letni Blejčan, ki se je zahvalil za nesebično pomoč Kristjanu Korenu. Slednji ga je, dokler je imel moči, vodil po glavnini, da ni izgubljal moči. Pet krogov pred koncem je sicer moral menjati kolo in izgubil nekaj časa, kar pa bržkone ne bi spremenilo razpleta. Isto velja za smolo Mezgeca, ki tri kroge pred ciljem ni padel, a je udaril v ležečega kolesarja in pokvaril menjalnik, tako da je moral menjati kolo. »Po pravici povedano vidnejše vloge v zaključku ne bi imel, tudi če bi vse šlo po načrtih. Moči v nogah je skokovito zmanjkovalo, tako da navitega ritma tekmecev, ki so zadnje kroge kolesarili z močjo od 400 do 450 vatov, ne bi zdržal. Za razliko od Boleta Mezgec sicer dirka v WorldTouru in ima za seboj veliko težkih preizkušenj, vendar v dveh letih le tri daljše od 250 kilometrov. Pohvaliti velja tudi drugega moža letošnjega nastopa, Kristjana Fajta, ki je tudi na drugem SP prikolesaril do cilja. Svoje delo je opravil vrhunsko. Najprej je skozi glavnino krmaril Mezgeca, potem pa še pomagal Boletu. V predzadnjem krogu je potegnil Boleta v ospredje, potem pa v svojem ritmu izčrpanega pomočnika prikolesaril v cilj.

Na koncu lahko nastop slovenske reprezentance po vsebini ocenimo za soliden, po končnem izkupičku pa seveda slab. Selektor Štangelj nima nobenega razloga za nezadovoljstvo. Šesterka je kolesarila složno in taktično odlično – dokler je imela še moči. Za kaj več, kot je bil nastop Boleta, pa bo morala počakati. Takšna je pač realnost slovenskega španskega nastopa. Ko bo več manevrskega prostora, bo bolje.