Wigginsu veliki dvojček, Mohoričevi prvi koraki

Ponferrada – Britanskega kolesarskega šampiona Bradleya Wigginsa in prihajajočega slovenskega aduta Mateja Mohoriča ne loči le dobrih 14 let, ampak tudi seznam uspehov, kar je seveda normalno. Štiriintridesetletni Britanec gre, kljub zlati kolajni v vožnji na kronometer v Ponferradi, vendarle proti koncu kariere, mladi Slovenec pa z malimi koraki stopa v svet velikih.

Medtem ko je Wiggins, predlani zmagovalec Toura, nosilec sedmih olimpijskih kolajn (od tega štirih zlatih), treh na SP, z zmagoslavjem v Španiji zaokrožil kariero, je Mohorič (zasedel je 54. mesto z debelimi šestimi minutami zaostanka) naredil prve kilometre k uspehom, ki jih selektor Gorazd Štangelj na SP pričakuje čez pet do sedem let.

V primerjavi z Wigginsom pa ima nadobudni Slovenec nekaj, česar britanski sir ni dosegel, čeprav je tudi on pri 18 letih osvojil naslov svetovnega prvaka na dirkališču. Na cestnih dirkah je letos najmlajši profesionalec WorldToura osvojil tri kolajne v mlajših kategorijah – od tega dve zlati zaporedoma kot mladinec in mlajši član na cestni dirki ter mladinsko srebro v vožnji na kronometer. Takšnega pedigreja v sodobni zgodovini svetovnega kolesarstva ni imel nihče. O izjemnem talentu in obetavnosti mladega Gorenjca (19. oktobra bo napolnil 20 let) v kolesarski srenji seveda nihče ne dvomi. Vprašanje je le, ali bo šel po stopinjah Britanca. »Naj se sliši še tako čudno, vendar je bil za sedanjo pripravljenost nastop optimalen. Z najboljšimi v elitni konkurenci se še ne morem meriti. Najbrž se še nekaj let ne bom. Razlike niso velike, marsikaj pa lahko s predanim delom popravim. Vem namreč, na čem moram delati in kaj izboljšati. Kronometra zagotovo ne bom zanemaril na rovaš cestnih preizkušenj, saj je zelo pomemben člen uspehov na največjih etapnih dirkah. Prvi nastop med elito sem vzel kot nabiranje izkušenj. Nekaj sem jih dobil, česar ne gre zanemariti,« je povedal o navidez »ponesrečenem nastopu«, ki je imel logiko in poslanstvo. Štangelj pravi, da je bil Mohorič na kolesu igriv in vrhunsko motiviran, kar pogreša pri mnogih članih.

Kronometer Kristjana Korena, ki je pristal na 40. mestu, bi rezultatsko lahko ocenili za slab, ker so bila pričakovanja precej višje – okrog 25. mesta. Vendar pa ima tudi njegovo kolesarjenje logično razlago. Vsi parametri nastopa – od vatmetra do utripa in drugih prvin, ki jih uporabljajo za oceno posamične preizkušnje, so bili na pričakovani ravni. Le zaostanek ni bil. »Moram priznati, da me uvrstitev ni zanimala. Kolesaril sem po svojih najboljših močeh v tem času, se pravi, da sem preudarno vzdrževal najvišji možni ritem. Moči sem dobro razporedil, tako da mi jih na koncu ni zmanjkalo. Manjkalo pa mi je vse drugo, kar krasi najboljše specialiste. Očitno mi manjka treninga,« je Primorec pojasnil zaostanek treh minut in pol. Oceni Korena in Mohoriča ni kaj dodati. Fanta ne iščeta opravičil, ker jih tudi nikomur nimata dati. Zavedata se svoje in slovenske realnosti. Vsi najboljši – od Wigginsa, T. Martina, Toma Domoulina, Vasila Kirijenke, Rohana Dennisa in Adriana Malorija – so vso sezono načrtovali formo za najbolj prestižni »uri resnice« na SP. Zadnja dva meseca so se ji v celoti posvetili. Medtem je Koren, ki je pred leti veliko obetal v vožnji na čas, dirkal za druge po klubskem programu, ki je v celoti neskladen z vožnjo na čas. To je resnica Korena in njemu podobnih kolesarjev, med katerimi so prav vsi Slovenci.