Za zmago potrebuje Mezgec idealen šprint

Lugano – »Bil sem v zelo dobrem položaju, a sem prehitro začel šprintati,« je Luka Mezgec opisal zadnje dejanje 17. etape Gira, v katerem je v Luganu v Švici osvojil tretje mesto za Italijanoma Sacho Modolom in Giacomom Nizzolom. Najboljši slovenski šprinter na letošnjem Giru nikakor ne sestavi idealnega šprinta. V vseh poskusih mu je manjkala vsaj ena izmed prvin »popolnosti«.

Za zmago v boju z letos izjemno razpoloženo italijansko trojko Modolo (Lampre), Nizzolo (Trek) in Viviani (Sky) potrebuje Mezgec vse šprinterske prvine – od vrhunsko izpeljanega vlaka do pravočasnosti. »Za Luko smo naredili vse tako, kot je treba. Od štarta smo skupaj s Trekom in Lamprejem nadzorovali pobeg, tako da je bila največja prednost dobri dve minuti in pol. Po zadnjem klancu smo bili v ospredju, dokler niso prišle v ospredje ekipe iz ozadja in pretrgale povezave v zavetrju. Luka je bil v zavetrju Modola, a ga je 500 m pred ciljem 'izgubil'. Menim, da je bil njegov šprint pravočasnejši, a je bil Modolo močnejši,« je športni direktor Addy Engels komentiral razplet etape. Mezgec je dodal, da tako močnega Modola še ni videl.

Z Engelsom sicer poudarjata dobro delo ekipe, a je na letošnji dirki Giantov vlak največkrat brez voznega reda. V 17. etapi je bil zelo dober, ko je lovil ubežno skupino, a ne pravšnji za zmagovito akcijo. V vsem ga prekaša Lamprejev argentinsko-italijanski trio v zaključnem vrstnem redu Max Richeze-Roberto Ferrari-Sacha Modolo. Na letošnjem Giru je zagotovo najmočnejši med vsemi ekipami, ta čas pa bržkone tudi najbolj uigran v vsej karavani WorldToura. Kot je povedal Modolo, so zaključne akcije uigravali na dirki Po Katarju in tudi Turčiji, kjer se je 27-letniku iz Conegliana odprlo. V Luganu je slavil drugo zmago na letošnjem »italijanskem kolesarskem krogu«. Modolo je pojasnil, da se je počutil veliko bolje, kot je pričakoval po bitki za preživetje v etapi čez Mortirolo, v katerem je bežal pred časovno zaporo.

»Bilo je veliko težje kot v Jesolu. Na spustu v Lugano nas ni bilo v ospredju, ker smo vedeli, da nobena ekipa ne more sestaviti takega šprinterskega vlaka kot mi. Sam sem se osredotočil le na to, da pravočasno pospešim,« je opisal zmagovito akcijo. Nesrečnik je bil spet Giacomo Nizzolo. Prvi mož Treka je bil drugi, kar zagotovo ni razlog za slabo voljo. Če seveda to ne bi bilo v zadnjih treh letih že sedmič. Za uteho je oblekel rdečo majico najboljšega v etapnih uvrstitvah.

Mezgec upa, da bo na koncu Gira, v zadnji etapi v Milanu, tako kot lani v Trstu, sestavil idealno šprintersko kompozicijo – od Giantovega vlaka, do zaključnega skoka, ki ga sicer sam izvaja od 220 do 180 m do cilja. »Modolo je letos tako dober, da bi za zmago moral priti v v zadnje metre etape v njegovem zavetrju, potem pa pravočasno pospešiti. Včeraj sem bil 250 m v vetru tako, da mi je zmanjkalo nekaj vatov moči za kaj več kot tretje mesto,« je povedal o zmagovitem načrtu za Milano prvi mož Gianta, ki je bil v petih šprintih letošnjega Gira vselej v deseterici – deveti, dvakrat osmi ter po enkrat četrti in tretji.

Osemnajsta etapa od Melide do Verbania je dolga 170 km. Razdeljena je na dva dela – v prvem je dolga ravnina (122 km), v zaključku pa je samo en vzpon 1. kategorije – na Monte Ologno (10,4 km – povprečno 9 %, največ 13 %), kakšnih 40 km pred ciljem. Etapa je pisana na kožo kolesarjem tekmovalnega prereza Viscontija, Fellineja, Kirijenke, Ulissija ... »Rožnati« Alberto Contador, ki je klanec na Mortirolu (11,8 km s 1289 m višinske razlike prekolesaril v 45:07 minute (povprečno 15,76 km/h – rekorderja Ivan Gotti in Pavel Tonkov sta leta 1996 porabila 42:40 minute, Pantani leta 1994 pa 43:00), bo zagotovo hranil moč za petkovo preizkušnjo na Monte Cervinio s tremi 20-kilometrskimi vzponi.