Zadnjič v podobi stoletnega Toura

Tokrat bomo zadnjič videli stoletni Tour de France v podobi, v kakršni smo ga spremljali zadnjih 50 let. Prihodnje leto se obetajo največje spremembe od leta 2005, ko je mednarodna kolesarska zveza (UCI) združila največje in najbolj prestižne dirke v ProTour, danes WorldTour. Narekuje jih sicer osrednja zveza, v ozadju sprememb oziroma reform pa je lastnik Toura ASO (Amaury Sport Organization).

Na Touru 2018 bodo zmanjšali število kolesarjev posameznih ekip z devetih na osem, v WorldTouru pa število ekip na šestnajst. Na največjih dirkah – Touru, Giru in Vuelti ter klasikah – bodo tako število kolesarjev omejili s 198 na 176. Ideolog sprememb, direktor Toura Christian Prudhomme, je prepričan, da bo zmanjšanje ekip na osem kolesarjev prineslo večjo varnost, a obenem tudi bolj dinamičen in predvsem vznemirljiv Tour. Dirkanje bo bolj odprto, najmočnejše ekipe ga ne bodo mogle več tako nadzorovati, kot so ga denimo v zadnjih treh desetletjih serijskih zmagovalcev.

Prudhomme opozarja na piramidno strukturo, kolesarstvo, ki ni kot formula 1, katere model je želja mnogih lastnikov klubov. Osnova za piramido je namreč veliko večja in bolj zdrava, kot je v avtomobilskem touru. Gre za povezavo med WorldTourom in regionalnimi dirkami, kakršna je denimo dirka Po Sloveniji, na kateri smo letos videli prvega šprinterja Toura Marka Cavendisha in osvajalca pikčaste majice Rafala Majko, ali pa pred leti Vincenza Nibalija, ki se lahko pohvali s trojčkom Giro-Tour-Vuelta. Direktor Toura verjame, da bodo z reformo francoske pentlje in WorldToura manjše dirke dobile na veljavi, saj bo manjše število kolesarjev na največjih dirkah omogočilo kakovostnejšo udeležbo drugod.

Največja nasprotnika zmanjšanja ekip sta menedžerja Skya David Brailsford in ameriške ekipe BMC Jim Ochowicz. Za slednjega je osmerica na štartu nesprejemljiva, ker bi tako povečali pritisk na kolesarje. V dvaindvajsetih dneh dirkanja, v zahtevnih vremenskih razmerah je že tako zelo težko, lahko pa se zgodi, da zaradi bolezni, nesreč in drugih nevščenosti dirko končajo le dva ali trije kolesarji posamezne ekipe, razmišlja Ochowicz. Povečati dramo na rovaš kolesarjev oziroma ekip se mu zdi nesprejemljivo.

Gianni Bugno, nekdanji zmagovalec Gira ter predsednik združenja profesionalcev, pa opozarja, da kolesarji niso premoženje ekip ali lastnikov dirk. Kolesarji imajo svojo avtonomijo in ne pripadajo nikomur, razen sebi. So tretji partner v zgodbi velikega posla. Ni vse dobro zanje, kar je dobro za ekipe in prireditelje …

Ne glede na to, da manjka soglasje med vpletenimi, spremembe vsekakor bodo, kar zagotavljata navsezadnje sedanji predsednik UCI Brian Coockson in njegov nasprotnik na bližnjih volitvah, aktualni podpredsednik David Lappartient iz Francije. Pod predsedstvom Irca Pata McQuaida in Cooksona so različne interesne skupine predlagale posodobitev moškega kolesarstva – od krajših treh največjih dirk in manj dirkalnih dni do odprave prekrivanja dirk, manjših ekip in spremstva, izločanja iz WorldToura najslabših ekip itn. Vendar pa so bile to le lažne obljube, iz katerih ni bilo nič. Prav zaradi tega se Cooksonov predsedniški stolček tudi tako maje. Prav Lappartient je adut ASO, za katerim so najmočnejše interesne skupine od družine Amaury in sponzorjev ter medijev in televizijskih hiš do kolesarjev, njihovih ekip ter seveda gledalcev ob progi.

Tour de France je vsekakor največji vsakoletni športni dogodek, katerega vrednost ocenjujejo na več kot milijardo evrov. Zahvaljujoč veliki francoski pentlji so tudi druge kolesarske prireditve – še zlasti Giro in Vuelta ter klasike, med katerimi denimo flamska Ronde in francoski »severni pekel« v Roubaixu, postale bolj priljubljene po svetu. Pred leti je 325 glavnih sponzorjev vložilo v kolesarstvo 2 milijardi evrov. Ta vsota se je v zadnjih letih verjetno podvojila. Povprečno pa je, zahvaljujoč dogodkom pod blagovno znamko Tour de France, ekipa Pro oziroma World Toura podpornikom z medijsko izpostavljenostjo vrnila 88,4 milijona evrov ...

Tržni model, ki so ga v ASO postavili leta 1997, je pod velikim pritiskom globalizacije. V zakulisju se veliko govori o prodaji ASO z vsemi dirkami in s posli kitajskemu milijarderju Wangu Jianlinu, ki ga mika tudi druga velika kolesarska korporacija RCS, lastnik Gira. Devetintrideset milijard dolarjev težki kitajski mogotec (ukvarja se z nepremičninami in hotelirstvom) je med drugim tudi lastnik Wanda Sporta, ki je pred časom za 650 milijonov dolarjev kupil Infront Sports & Media (prvi mož je Philippe Blatter, nečak nekdanjega predsednika FIFA Seppa Blatterja) in World Triathlon Corporation (lastnik Ironmana), od leta 2015 pa je tudi solastnik Atletica iz Madrida. Wang Jianlin je zagotovo najbogatejši mož, ki želi obvladovati kolesarstvo, poslovno precej močnejši, kot so bili in so lastniki najmočnejših ekip – James Murdoch, John Burke, Andy Rihs, Zdenek Bakala, Igor Makarov in Oleg Tinkov.

Tour de France je že zdavnaj prerasel vse meje in ima globalno podobo. Kitajci ga zagotovo ne bodo spremenili, lahko pa mu dajo še tisti globalni posel, ki ga bo še močneje zasidral v svetovni šport. Nikoli več pa ne bo takšen, kot je bil do letos. Škoda, ker je bil ena izmed redkih športno-kulturnih prireditev s patino minulega tisočletja.