Tiskane izdaje
Koper - Naslova prvaka ni osvojil in je ocenil, da ga tudi v tej sezoni ne bo, čeprav je bil to cilj klubskega vodstva.
Veliko je bilo ugibanj o razlogih za vaš odstop, od zadnjega poraza s Slovanom, skrhanih odnosov med vami in ekipo, pa do bolj osebnih, prestopa vašega sina iz rokometnih v nogometne vode … Kateri je pravi?
Poraz s Slovanom ni poglavitni razlog. Že po pokalni zmagi v Trebnjem sem se s predsednikom Francem Krašovcem želel pogovoriti o naših perspektivah. Vsako sezono se od nas pričakuje korak višje, to bi bilo ob okrepljenih Celju in Gorenju letos zelo težko, še posebej, ker imamo slabšo ekipo kot minulo sezono. Odnosi z igralci? V treh letih se ni težko nasititi drug drugega, a večina jih je bila presenečenih nad to odločitvijo. Nekaj jih je bilo nezadovoljnih z delom pod mano, nekaj takšnih, ki so igrali v rokometni univerzi, ne presegajo pa ravni srednje šole. Ti igralci si bodo s prihodom novega trenerja morda podaljšali staž pri Cimosu. Res je, da sem se za še eno leto v Kopru odločil tudi, ker je sin v zadnjem letniku gimnazije, a njegova odločitev za nogomet ni vplivala na moje slovo od Cimosa.
Kako ocenjujete delo, ki ste ga opravili v dvorani Bonifika?
Ko sem se dogovoril za sodelovanjem s Krašovcem, sva si za cilj zadala, da v štirih ali petih letih pridemo v vrh slovenskega rokometa. To mi je uspelo že v prvem letu, z enako ekipo kot leto prej – pridružil se ji je le Denis Buntić – smo bili 3. v DP, le točko za Gorenjem, ki je dvakrat zmagalo v Celju. Leto pozneje smo igrali v ligi prvakov in to s klubom, za katerega so mi v Ljubljani govorili, kam pa odhajam, če rokomet v Kopru ne obstaja. Osvojili smo prve lovorike in se prebili v polfinale evropskega pokala, v katerem so pred tem Koprčani izgubljali tudi za 20 golov. Na velike tekme zdaj prihaja 3500 gledalcev, kar je tudi uspeh. Resda nismo bili prvaki, a ne povsem po lastni krivdi. Odločalo je veliko dejavnikov.
Kateri?
Bilo je veliko stvari, ki so pripeljale do tega, da je o prvaku odločala zadnja tekma z Gorenjem. Vemo, kaj se je dogajalo na derbiju v Velenju in na tekmi Slovan – Gorenje. Če bi zadeli vse »zicerje« na odločilni tekmi, bi tudi drugače gledali na stvari. Vsekakor pa smo v treh letih iz povprečnega prvoligaša naredili v Evropi priznano ekipo.
Koprski ljubitelji rokometa so vam sicer bolj kot nezadovoljive rezultate očitali to, da ste preveč menjali igralce, kupovali preveč tujcev in domačim fantom niste dajali dovolj priložnosti.
Očitki so neutemeljeni. Buntić je odšel, ker je imel z Ademarjem tako pogodbo, da ga nismo mogli zadržati. Tahirović pri 36 letih ni mogel zavrniti ponudbe iz Nemčije. Mirkovića sem hotel zadržati, a niso podpisali pogodbe z njim. Veliko teh igralcev bi zadržal, pa jih nisem mogel. Hoteli smo še druge igralce, ki jih nismo mogli dobiti, ker so jih Velenjčani bolje plačali. Še bolj iz trte izvito se mi zdi govorjenje o tem, da domači mladci niso dobili priložnosti. Imamo Uroša in Roka Rapotca, Deana Bombača in Nejca Poklarja, imeli smo tudi Jureta Vrana in Blaža Vončino, ki nam ju ni uspelo zadržati. Koliko pa je Velenjčanov v prvi postavi Gorenja, Celjanov pri »pivovarjih« in otrok Slovana na Kodeljevem?
Kakšen je zdaj potencial ekipe Cimosa, kakšno zasedbo bo prevzel Fredi Radojkovič?
O tem, kako uspešen bo moj naslednik, ne bi govoril. Vsekakor pa bi morali to ekipo oceniti šele čez pol ali tričetrt leta, ko bo bolj uigrana. Ima povsem novo zunanjo linijo, v kateri je Balasz Laluska že dlje časa poškodovan, Barna Putics, ki je zadnje sezone presedel na klopi, pa še zelen. Potrebno bo še veliko dela, a ekipo zapuščam s še vedno odprtimi možnostmi, da osvoji tako naslov državnega prvaka kot domači pokal.
Kako pa ocenjujete možnosti za dolgoročni obstoj vrhunskega rokometa v Kopru, ki nima prav bogate tradicije?
V desetih letih je klub prišel od druge lige do lige prvakov. Tu se nekateri ne zavedajo tega, da se večina v Evropi za to bori več kot 15 let ali pa mora v to vložiti milijone, kot jih je Rhein Neckar Löwen. Koper potrebuje čas, da postane rokometno mesto. Ko sem prišel na Obalo, sem mislil, da bom tu le tri ali štiri mesece, a s Krašovcem na čelu smo imeli primerne razmere za delo. Z okoljem sem imel vseskozi težave, z nepoznavanjem rokometa na vrhunski ravni. V pravih sredinah ne govorijo o domačih in tujih igralcih, ampak o njihovi ekipi.
Na koprsko klop ste prišli iz Švice, kjer živite že dve desetletji. Kako ste doživeli vrnitev na slovensko rokometno sceno, vas še zanima delo na njej?
Škoda, da je veliko vrtičkarstva, da ne najdemo skupnih interesov, temveč prevladujejo parcialni. Najbolj me je motilo to, da je lahko predsednik RZS tudi predsednik kluba, ki se bori za vrh, ter da je tudi direktor reprezentanc lahko športni direktor kluba. To je edinstven primer v svetu. V Sloveniji bi sicer še delal, če bi se našel podoben izziv, kot je bil koprski.
Ta sezona gre naprej brez vas, kdo bo dobil troboj Celje – Gorenje – Cimos za naslov prvaka?
Celjani. Zaradi igralskih okrepitev in zamenjave v vodstvu, s katero gredo spet v pravo smer. V boju za vrh so zelo pomembne izkušnje, ki jih imajo v Celju s Kokšarovom, Pajovičem, Zormanom, Vugrincem, Toskićem in Štochlom največ. Odločilne tekme ne odloča le delo na treningu, temveč tudi mentalna stabilnost. Zato so Celjani že premagali Gorenje, pa tudi Trimo, potem ko so zaostajali z 9:16. Cimos se je dobro razvijal, a bi moral narediti še korak več, če bi se še hotel postaviti po robu Celjanom.
