Američan bi prišel prav le za boj za kolajno

Ljubljana – Med čakanjem na 16. t. m., ko bo Goran Dragić razkril, ali bo septembra igral na EP, slovensko reprezentanco obkrožajo vse večji dvomi. Beno Udrih je sicer ostal zvest dolgoletni abstinenci, zato pa se je v čakalnici znašel Bryant Dunston. Pod velikim vprašajem sta Domen Lorbek in Mirza Begić, morda tudi Edo Murić.

Udeleženec zadnjih dveh EP in lanskega SP zares nima sreče v dresu Partizana. Še posebej ne v mestnih derbijih s Crveno zvezdo. Konec novembra si je poškodoval ramo med soočenjem z Jako Blažićem in moral počivati več kot poldrugi mesec. Februarja si je v polfinalu srbskega pokala z istim moštvom grdo zvil gleženj, v zadnjem kolu rednega dela DP pa jo je skupil pri dvoboju s Charlesom Jenkinsom. »Edo je bržkone že končal sezono, saj si je poškodoval isto ramo kot novembra. Prvi izvidi ne obetajo nič dobrega,« je potrdil Partizanov trener Duško Vujošević. Če upoštevamo Murićev čas okrevanja po prvi poškodbi in takratno bojazen, da bi v primeru podobne nezgode moral celo na operacijo, ni težko izračunati, da bo reprezentančni zbor (18. julija) zanj prišel celo prehitro.

Mirza Begić je končal klubsko sezono pred tednom, že prej pa ga je spremljala negotovost, kje bo igral v naslednji sezoni in kaj bo počel poleti. Zaradi slabih izkušenj iz minule jeseni, v kateri je brezplačno igral v Stožicah, ga tveganje v reprezentančni avanturi razumljivo ne mika. Najprej pa bo moral ugotoviti, kaj bo prinesla sprememba na klopi Laborala Kutxe. Novi trener moštva je Velimir Perasović, ki je hkrati tudi selektor hrvaške izbrane vrste, prve tekmice Slovenije na letošnjem eurobasketu.

Da Jure Zdovc ne računa na Begića in da ga razvoj Alena Omića ni prepričal, potrjuje njegovo zanimanje za naturalizacijo Bryanta Dunstona (29 let, 203 cm), ki je v zadnjih dveh sezonah osvojil lovoriko za najboljšega obrambnega košarkarja evrolige. Američan je igralec po njegovem okusu, čeprav bi si ob Gašperju Vidmarju ter krilnih centrih s svojimi odlikami in slabostmi lahko zaželel tudi nekoliko bolj napadalno usmerjenega igralca. V evroligi je denimo dosegal 7,1 točke (ob 4,4 skoka), vendar je njegov strelski učinek padal: v uvodnem delu je zmogel 9,3 točke, v »top 16 6,6, v četrtfinalu 4,8 in na finalnem turnirju 4,5 točke.

»Ko sem razmišljal o kandidatih, sem upošteval igralno kakovost, značaj, borbenost in možnost vključitve v moj sistem igre. Na vrh lestvice je prišel Dunston. Obiskal sem ga v Pireju in izkazalo se je, da bi ga sodelovanje zanimalo, zato sem vodstvo KZS prosil za sprožitev postopkov, da bi lahko igral že na letošnjem EP in v naslednjem štiriletnem obdobju, čeprav ne bi prejel denarnega ali drugega nadomestila. Prepričan sem, da bi ga zaradi simpatičnosti, srčnosti in neustrašnosti vzljubili tudi tisti, ki niso prepričani o smiselnosti njegovega prihoda,« je zagotovil Zdovc.

Dunston je iz Pireja potrdil, da je dobil ponudbo iz Slovenije, o njej pa se bo odločil šele po klubski sezoni, saj se bo do takrat osredotočil na finale s Panathinaikosom. Prvo tekmo je dobil Olympiakos s 76:70 (Dunston je prispeval 13 točk in 12 skokov), serija do treh zmag pa se bo po najkrajšem scenariju končala 14. t. m. in po najdaljšem čez dva tedna, kar bi lahko zaradi časovne stiske otežilo postopek izredne naturalizacije in prihod na priprave. Američanovega motiva ni težko prepoznati, saj se mu izteka pogodba z evropskim podprvakom in v nekaterih državah bi mu lahko slovenski potni list prišel zelo prav. Veliko težje pa bo v Sloveniji spremeniti pogled na takšno iskanje okrepitev reprezentance, za katero veljajo povsem drugačna načela in motivi kot na klubski sceni.

O okrepitvi z druge celine, ki bržkone niti ne ve, kje je Slovenija, je razmišljal že Božidar Maljković, a se je moral sprijazniti z negativnim odgovorom: »Slovenska zveza ima enako stališče kot srbska, da ne bo delila potnih listov. Tekmovali bomo s kadrom, ki ga imamo na voljo, in z njim dosegli, kar zmoremo. To je pametna odločitev, čeprav bi kot trener seveda rad dopolnil kakšno igralno mesto z odličnim Američanom.« Z novim vodstvom KZS so prišli drugačni časi, med katerimi je močno odmevala izjava Miloša Teodosića, da ne bi več igral za Srbijo, če bi si omislila tujo okrepitev: »Z veseljem pa igram z razpoložljivimi rojaki, pa naj osvojimo prvo ali deseto mesto. Tujca ne bi vzel, četudi bi nam jamčil naslov prvaka. Delaj, ustvarjaj igralce in z njimi osvajaj odličja, ne pa se kititi z tujim perjem.«

Dunstonov primer pri nekaterih obuja spomine na Arriela McDonalda, ki je pred EP 2001 vendarle igral dve leti za Union Olimpijo, a z dvotedensko zamudo na reprezentančne priprave sprožil veliko nelagodja v moštvu. Drugim se zdi, da štiriletna »rezervacija« mesta za naturaliziranega košarkarja lahko pomeni nevarno sporočilo za druge kandidate, večina pomislekov pa ima košarkarski podton. »Če bomo tako sestavili moštvo, ki se bo zelo resno potegovalo za kolajno, se pragmatično strinjamo. Za novo 5. ali 7. mesto ali za zasedbo brez Dragića pa Američana ne potrebujemo,« pravijo.