Tiskane izdaje
Anthony Randolph ali Alen Omić? Iz nacionalnega zornega kota zavednega Slovenca me izbira selektorja košarkarske reprezentance Igorja Kokoškova ni kaj prida vznemirila. Če bi se poigral z razmišljanjem enega od mojih kolegov, ki se je na dolgo in široko lotil »nacionalne« tematike te izbire, bi gladko dejal, da mi je čisto vseeno. Če bo politika sprejela predlog zakona o dodelitvi državljanstva, bo »črnec zamenjal Bosanca« (Bošnjaka), to je to in nič več.
Kakšne barve ali vere je eden ali drug, je na igrišču popolnoma nepomembno. Tako in tako je v ideološkem, igralskem in vodstvenem delu slovenska reprezentanca pravzaprav srbska in pod okriljem menedžerske agencije BDA. To je sicer povsem v skladu z obrtniškimi referencami in večinskim poreklom ljudi, ki zavzemajo glavne vloge ob in na parketu.
Kar me je zmotilo, je neverjetno pomanjkanje strokovnih polemik o tem, kdo od dvojice »velikanov« spada v taktično-tehnični koncept strokovnega štaba s selektorjem na čelu. Dobil sem občutek, da o potencialih in sposobnosti enega ali drugega, 211 centimetrov visokega Randolpha ali 216 centimetrov visokega Omića, prav veliko ne želi pojasnjevati nihče. Košarkarska raja je bila potešena na najpreprostejši način in z rado slišano parolo o tem, da se bo na evropskem prvenstvu napadla kolajna in da je z Randolphom tudi dosegljiva.
Ker mi Kokoškov, Rašo Nesterović ali Goran Dragić niso razširili strokovnih košarkarskih obzorij o tem, zakaj Randolph, in ne Omić, sem uporabil najpreprostejši prijem, da bi najlažje presodil, ali bi se opredelil o tej le navzven preprosti izbiri med Američanom z izkušnjami v NBA ali »tam enemu« Bošnjaku. O njem me je nekoč »podučil« nekdanji nogometni športni direktor Nenad Protega. Pojasnil je takole: »Saj ni treba veliko pameti, najlažje se je opreti na statistiko. Ta nikoli ne laže.« Košarkarska, ki se je tako radi oklepajo prav Američani, je celo pravi zaklad. Pa sem se nanjo oprl in dobil naslednje odgovore. Randolph je pri Realu v ACB ligi v 27 tekmah v povprečju igral 20 minut, zbral 3,7 skoka in 8,5 točke na tekmo z indeksom 9,9. Omić je za Malago, potem ko je k njej prestopil januarja, v 16 tekmah v povprečju igral 18 minut, zbral 5,5 skoka in dosegel 6,3 točke na tekmo z indeksom 8,3. Na evropskem prizorišču sem izbral le najpomembnejši del, finalni turnir četverice v evroligi in finale evropskega pokala. V Istanbulu, kjer je bil Real potolčen, je Randolph skupaj zmogel 37 minut in devet sekund (24:28 proti Fenerbahčeju, 12:41 proti CSKA) in dosegel 11 točk (7, 4) ter pet skokov (2, 3). Omić je v finalu evropskega pokala proti Valencii na treh tekmah igral 78 minut in 26 sekund (28:09, 27:31, 22:46) in zmogel 28 točk (8, 12, 8) ter 23 skokov (12, 10, 3). V tretji tekmi je bil v tretji četrtini celo izključen, a je Malaga kljub temu osvojila evropski pokal. In še Randolphov učinek v finalu španskega prvenstva: 61 minut in štiri sekunde (21:14, 18:10, 14:2, 7:4), devet točk (3, 2, 3, 1) in 11 skokov (4, 6, 1, 0). Real je proti Valencii izgubil z 1:3.
Pa sem tam, statistika mi ni odgovorila. Veliko več je povedal drug podatek. Randolph in Omić sta po »izobrazbi« centra, a z veliko razliko. Prvi se ne preriva in se umika z delovnega območja centrov (»rakete«), drugi se pretežno bori pod košema. Prvi naj bi bil gibljiv in spreten, drugi okoren in neroden. V košarkarskem jeziku, prvi je štirica, ki zadene tudi od daleč, drugi je petica, po Sagadinovo razbijač. Sagadin je, kot eden redkih od vprašanih, zajel bistvo, za kaj in kdaj koga rabimo.
KZS tvega, a hkrati igra odprtih rok. Če bo kolajna, bodo »spomeniki«, če je ne bo ... Bog pomagaj!
