Tiskane izdaje
Ljubljana – Ko je Sani Bečirovič v soboto uvodno zmago Krke v ligi ABA pospremil na tribunah novomeške dvorane, so se vrstila ugibanja, ali ni nemara naslednji, ki bo oblekel dres državnih prvakov. A 32-letni branilec se je iz Irana le začasno vrnil v domovino, spremljanje domačega dogajanja jemlje tudi kot naložbo za prihodnost, v kateri namerava košarki ostat zvest tudi, ko bo sezul športne copate.
Zato si je z zanimanjem ogledal prvi tekmi Uniona Olimpije in Krke, svojih nekdanjih klubov, ter priznal, da je po porazu Ljubljančanov v Makedoniji doživel celo šok, saj ni pričakoval, da bo igra tako slaba. »Na neki način je sicer logično, saj je bilo moštvo vse poletje brez trenerja, a vseeno … Imata pa obe moštvi še veliko rezerve, četudi je Krka proti Budućnosti dosegla veliko zmago, saj bodo Črnogorci po mojem naskakovali vrh lige ABA,« meni nekdanji reprezentant, ki zaradi oddaljenosti od domače scene ob vrnitvah še bolj opaža, kako se siromaši domači bazen.
»Na daleč se vidi, da je kakovost košarke v Sloveniji zadnja leta zelo padla. Vse manj, domala nič več ni igralcev, ki bi zapolnili vrzeli, nastale, ko boljši odidejo v tujino. Sicer tako ni le v Sloveniji, marveč v vsej okoliški regiji, ki jo zapuščajo napol izdelani košarkarji, ob luknjah, ki nastajajo, pa je težko imeti kakovostna moštva in ligo. Za to problematiko vsaj še nekaj let ni videti rešitve, skrb zbujajoče je. Tudi zadnja odhoda Klemna Prepeliča in Jake Blažiča bo težko nadomestiti,« pravi Bečirovič, ki je vrhunec kariere doživel v Atenah, kjer je s Panathinaikosom v sezoni 2006/07 osvojil naslov evropskega klubskega prvaka, obenem v tistem času dva grška pokala in ravno toliko državnih lovorik. Pred in po tem pa nastopal za Virtus iz Bologne, tudi Romo, Climamio, Milano …
Ker je sam tudi nekakšen Prepeličev osebni svetovalec, za njim pa je bogata kariera, ki jo je začel graditi še pred dopolnjeno polnoletnostjo, se ni bilo moč ogniti vprašanju, ali sta se omenjena ob pravem času odločila za odhod v tujino? »Dandanes ne moremo več govoriti o pravem času za takšen korak. Ni več, kot je bilo v času, ko sem bil jaz na začetku kariere in najstnik. Danes je košarka tako velik posel, da ne razmišljaš o napredovanju, pravilni izbiri okolja, pravem klubu, ko dobiš ponudbo, ki ti lahko spremeni prihodnost. Enostavno zgrabiš priložnost in verjetno sta oba na mizo dobila res dobri ponudbi. Klemnu sem v preteklosti tudi sam pomagal in svetoval, mislim, da se je dobro odločil, saj bo v Banvitu igral in obenem sodeloval z enim boljših trenerskih pomočnikov v Evropi, ki pa se mora kot trener še dokazati. Še kakšno leto igranja doma bi mu sicer koristilo, da bi dozorel tudi kot oseba, a ko daš vse na tehtnico, drugače ne more biti,« meni Bečirovič, ki ne skriva, da bo košarka ostala osrednje gibalo njegovega življenja tudi po koncu kariere.
Po začetni grenki izkušnji s košarkarsko šolo je dobil nov zagon, trenutno, pravi, imajo 330 otrok, ali ga bo v prihodnje pritegnilo trenersko delo, vodenje kluba ali zastopanje igralcev, pa bo analiziral, ko bo za to napočil čas. Zanj je prava pot pot vračanja dobrih igralcev v košarko skozi drugačne vloge, zato mu je všeč tudi odločitev Matjaža Smodiša, da bo ostal v novomeškem okolju. Manj pa to, da pri Krki tega ne znajo ceniti in svojčas enemu najboljših krilnih igralcev v Evropi niso takoj ponudili mesta, ki bi si ga s svojim slovesom zaslužil. »To sem mu v soboto tudi povedal. Nelogično mi je, da mu niso namenili vidnejše vloge. On ni bil le igralec evropskega, marveč svetovnega kova, takšni pa imajo v domačih klubih posebno mesto, kot Alvertis pri Panathinaikosu ali Herreros pri Realu. Nasploh bi morali v Sloveniji razmišljati v to smer, tudi Marko Milič bi si po koncu zaslužil, da se zanj najde mesto v klubu,« meni Bečirovič, ki še ne ve točno, kdaj se bo vrnil v svoj letošnji klub Foolad Mahan Sport Club, saj je začetek lige zaradi težav nekaterih klubov pomaknjen vsaj v november.
In kako se je v dobrem letu igranja v Iranu, ki ga je spomladi prekinil še z epizodo v Sassariju, privadil na to, da je po nastopanju v elitnih evropskih klubih zdaj del košarkarskega okolja, ki po kakovosti vendarle ne spada niti v srednji evropski razred? »Vse sem vzel kot nov izziv, ni me vodil ego, konec koncev sem že zgodaj spoznal, kaj pomeni ostati brez vsega in kaj pomeni, če ti nekdo vzame sanje. Zavedam se, da je splošno mnenje o mojih kolenih in poškodbi naredilo veliko škode in tisti, ki izbirajo igralce po klubih, tudi zato name pogosto ne pomislijo. O tem, da me je poškodba zaznamovala, sicer pogosto ne razmišljam. A ko so velika tekmovanja v teku, včasih to malo boli, saj so nenazadnje mnogi, ki danes krojijo vrh svetovne in evropske košarke, iz mojega rodu. Z vsemi sem igral in bil v mladih časih pred njimi,« dodaja Bečirovič.
