Brez drame preprosto ne gre

Istanbul – Union Olimpija se niti v prvem nastopu v evropskem pokalu ni mogla ogniti razvadi iz lige ABA in z daljšim črnim obdobjem je vnovič parala živce svojim privržencem. Toda čeprav je v četrti četrtini prejela kar 32 točk, v zadnjih devetih minutah zaostala za 16 točk, na koncu pa gladko izgubila skok in zapravila 18 žog, je bila kos Bešiktašu.

Že iz številk bi lahko sklepali, kako podrejeni so bili domači košarkarji v uvodnih 31 minutah, po katerih so zaostajali kar s 37:55. In prav tako, v kako paničnem slogu so delo dokončali Ljubljančani. Škoda, saj niso zaostajali niti enkrat, večji del tekme pa so delovali zelo odločno in prepričljivo. Toda v njihovih glavah se očitno skrivajo naključno tempirane bombe, s katerimi Aleš Pipan občasno ne rokuje najbolj previdno.

Olimpijin trener se ni motil, ko je pred odhodom v Istanbul dejal, da ima Bešiktaš zelo izkušene posameznike, ki pa zaradi neuigranosti še ne igrajo kot moštvo. Nastopili so resda brez zadnje okrepitve Johna Hollanda, toda privoščili so si toliko nelogičnih metov, sebičnosti, slabih podaj in spodrsljajev v obrambi, da bi si že zaradi pedagoških razlogov zaslužili visok poraz. Slabo jim je kazalo že v prvi četrtini, v kateri so stožiški košarkarji zadeli štiri trojke in vodili s 17:8, zelo pomembno pa je bilo, da je dve pristavil Sasu Salin, ki je bil v prvih nastopih sezone daleč od prave forme. Očitno je začetek evropske sezone prinesel nove motive, kar je bilo vidno tudi pri njegovih soigralcih.

Gregor Hrovat je denimo hitro odvrgel zaščitno masko in tvegal nov udarec v zlomljeni nos. Hristo Nikolov je večji del drugega polčasa odigral s povito glavo, saj je močno trčil v domačega centra Hiltona Armstronga, ki je nekoliko pozneje udaril po obrazu Mirzo Begića in si prislužil nešportno osebno napako, ljubljanski kapetan pa popraskano lice. Ljubljančani so bili po koncu tekme videti kot na fronti, vendar so zmagoslavno zapustili parket.

Poleg Salina sta imela pomembno vlogo v prvem polčasu Marko Marinović s šestimi asistencami (na koncu 10) in Begić, ki je s štirimi blokadami in sejanjem strahu prekinjal prodore košarkarjev Bešiktaša. Met od daleč (v prvih treh četrtinah za tri točke 1:15) jim pač ni šel od rok in zato so vztrajno silili pod ljubljanski obroč. In če ne bi Olimpija ostala zvesta svojemu poraznemu izvajanju prostih metov (včeraj 9:19) ter širokogrudnemu ponujanju žoge tekmecu, pri katerem je izstopal Marinović (7), bi lahko bilo vodstvo iz 19. minute (33:22) še veliko izdatnejše.

Ker Halil Kanacević med prisilno odsotnostjo Dina Murića ni dobil le izdatno večje minutaže, ampak tudi z njo povezano samozavest, je v tretji četrtini odločno stopil v ospredje. Vseh svojih 13 točk je dosegel v drugem polčasu in prispeval velik delež k povišanju vodstva na 18 točk. Toda Begić si je prislužil četrto osebno napako, kar je pomenilo odprtje zračnega prostora nad Olimpijinim košem, stožiški branilci pa so ob vse bolj agresivni igri domačega moštva začeli izgubljati glavo. Akcije so bile le še za silo improvizirane ali še to ne in ljubljanska zasedba je le v zadnji četrtini izgubila sedem žog (Marinović pet) ter zgrešila pet prostih metov (Marinović tri).

Za nameček so košarkarji Bešiktaša poleg kril dobili tudi bolj natančne roke: če so v uvodnih 33 minutah tekme zmogli le eno trojko, so v zadnji četrtini metali za tri točke 6:9. Ko so se približali na 56:61 poltretjo minuto pred koncem, je njihov juriš odbil Marinović z zelo pomembno trojko, v zadnjih sekundah pa je Kanacević izkoristil tri od štirih prostih metov in potrdil zmago. Alešu Pipanu je kajpada odleglo: »Znova smo pripravili pravo dramo. Gledalcem, še bolj pa sebi, saj preprosto ne znamo zadržati visoke prednosti. Ne glede na vse je to velika zmaga. Pomembno je dobro začeti nastop na evropski sceni, a naše misli so že pri nedeljski tekmi s Partizanom v Stožicah. Časa za slavje ni.«