Če bi vsak igral le s sedmerico, bi bili na OI

Zagreb – Kot zvedav učenec je Vladimir Boisa pred dvema letoma med EP v Sloveniji zbiral vtise in spremljal gruzinsko reprezentanco, preden se je lani kot njen direktor ambiciozno podal na novo pot. Nekdanji kapetan Uniona Olimpije, ki je v Sloveniji pustil močan pečat, pa te dni z nelagodjem pogleduje proti slovenski reprezentanci. »Raje bi videl, da bi se EP začelo pred mesecem,« pravi.

»Ko smo se lotili letošnjih priprav, sem imel kar ambiciozne cilje. Težave, ki so spremljale Slovenijo, so nam celo ohranjale upanje, da si lahko obetamo dobro izhodišče v predtekmovanju. In če bi bilo EP pred mesecem dni, sem prepričan, da bi Slovenijo tudi premagali. Zdaj si tega ne upam niti izgovoriti! Seveda upam na zmago, a bodo Slovenci izraziti favoriti, mi pa bomo potrebovali tudi srečo za presenečenje. A če bi delal skupno ekipo obeh držav, bi še vedno vzel šest Gruzincev,« je osupel, kako dobrega preoblikovanja igre je bila v zadnjih tednih deležna izbrana vrsta njegove druge domovine, saj je sam že vrsto let slovenski državljan.

Še se pač spomni, da je Slovenija s precej močnejšo zasedbo predlani v Celju za las ugnala Gruzijo, pred katero je tretji nastop na prvenstvu stare celine in za katero je bilo takratno 17. mesto kar precejšnje razočaranje. Letos si želijo Gruzinci dlje, z vrnitvijo Zaza Pačulie in Tornika Šengelie so precej močnejši, pri čemer se jedro reprezentance že vrsto let ni spremenilo.

»Pred pripravami sem si mislil, da bomo letos dosegli vrhunec. A za to moraš končati vsaj kot tretji v skupini, saj se le tako izogneš najboljšemu iz skupine D, proti kateremu pač težko pričakuješ uspeh. Če pa izpadeš v prvi tekmi na izločanje, to ni vrhunec. Prvi dve mesti v skupini bosta po mojem rezervirani za Hrvaško in Grčijo, ki je najbolj inteligenten košarkarski narod. Preostali se bomo udarili za drugi dve, pri čemer bo imela Slovenija prednost tudi zaradi navijačev,« pravi Boisa, čigar reprezentanca seveda meri na osmino finala, največja težava pa je zanj prekratka klop za kosanje z večjimi košarkarskimi nacijami. »Če bi vsako moštvo lahko registriralo le sedem ali osem košarkarjev, bi mi zagotovo prišli do OI, a več jih nimamo, druga mesta morajo zapolniti igralci iz domače lige, ki pa je med vsemi državami skupine C najslabša. Še Nizozemci imajo boljše domače DP,« pravi 34-letnik, ki sicer opaža, da je letošnje leto prineslo velike premike za gruzinsko reprezentanco; pravi, da so organizacijo in logistiko okoli izbrane vrste močno popravili, jo profesionalizirali, doma izvedli tudi močan pripravljalni turnir.

»Ti fantje si to zaslužijo, dolgo so že skupaj, tudi selektor Igor Kokoškov nas zvesto spremlja že vrsto let in tudi stalnost sistema pomaga, da ostajamo v evropski eliti. Seveda se bo rod prej ali slej zamenjal, Pačulia, Manučar Markoišvili, Viktor Sanikidze niso več najmlajši, a spet ne tako stari, da ne bi mogli povleči v še eno obdobje. Moja pogodba z zvezo traja še dve leti in naredil bom vse, da ta rod ostane skupaj še do prihodnjega EP,« Boisi izzivov ne manjka, navsezadnje je bil tudi sam del te reprezentance vrsto let in ob robu parketa v zagrebški Areni ga med treningi pogosto zasrbijo prsti, pa se hitro znajde v vlogi asistenta pri podajah pod koš. Priznava, da se bo gruzinska košarka znašla v resničnih težavah čez nekaj let, saj v ozadju za zdaj nimajo naslednikov. Letos bo zveza zaposlila hrvaškega trenerja Tihomira Buljana in srbskega Miloša Gligorjevića, da bi prihodnji dve leti organizirala gruzinsko ligo in poskrbela za sistematizacijo dela in nov rod reprezentančnih kandidatov.