Celo Goran Dragić ni robot ali kopalniška pipa

Generalni sekretar KZS Rašo Nesterović se strinja, da kvalifikacije za SP niso pravične, in pričakuje težave tudi junija. 

Objavljeno
01. marec 2018 00.33
iza nesterovič
Eduardo Brozovič
Eduardo Brozovič
Ljubljana – Da je s kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2019 nekaj narobe, so pričali tudi mlačni, že kar tolažilni odzivi po porazu slovenskih košarkarjev v Belorusiji. Spomnimo se denimo, kako so na poti do EP 2005 izgubili v Angliji in poželi vihar gneva. Generalni sekretar Košarkarske zveze Slovenije Rašo Nesterović dobro pozna stare in nove čase.

Kako se počuti košarkar od glave do peta, ko po Evropi odmeva: kvalifikacije niso pravične?

Lahko se le strinjam. Neregularne so iz številnih vidikov. Reprezentance doslej pač niso mogle računati na vse najboljše košarkarje, zato je povsem od sreče odvisno, v katerem ciklu se bodo pomerile z najmočnejšimi tekmeci: sredi sezone v evroligi in ligi NBA, ali ko se bodo klubska tekmovanja že končala. Ko bodo kvalifikacije preskočile z rezervnim naborom košarkarjev, pa se jim bodo zahvalile in na SP popeljale zvezdnike. Vse skupaj je nesmiselno zaradi osnovnih športnih dejavnikov. Mednarodna zveza FIBA je naknadno spremenila tudi igralne dneve, da bi poskusila ustreči evroligi, a na koncu dogovora ni bilo. Če se bosta FIBA in evroliga sporazumeli sredi kvalifikacij, pa bosta razvrednotili do tedaj odigrane tekme.

Kako se lahko sploh primeri, da vsaj polovica Evrope po treh kolih kvalifikacij ni vedela, kakšna so pravila za uvrstitev na SP?

Pogovarjal sem se z zastopniki štirih držav in tako kot mi niso mogli verjeti, da bodo v drugem krogu šteli vsi rezultati uvodnega dela. Tudi to sodi med nesmisle, saj bodo pomešali izide iz neprimerljivih skupin. V eni lahko prevladujeta dve moštvi, ki bosta napredovali z izkupičkom 5:1, v drugi pa lahko tudi četrtouvrščeni, ki se ne bo uvrstil v drugi krog, odščipne najboljšim kakšno točko. Doslej je vedno veljalo, da so reprezentance nesle s seboj le izide dvobojev s tekmeci, ki so prav tako napredovali, in tako smo razumeli tudi pravila za SP.

Ali bi v primeru, da bi prej vedeli, kaj vse bo štelo, popeljali Gašperja Vidmarja tudi v Belorusijo?

Razumeti moramo, da je prišel na reprezentančni zbor z zdravstvenimi težavami. Po zmagi v Podgorici pa smo se odločili, da ne kaže tvegati in da je bolje ostati v dobrih odnosih z Banvitom.

Drugo vprašanje je, če ne bi morali zmagati tudi brez njega.

Z njim ali brez si ne bi smeli dovoliti poraza v Minsku. Kot evropski prvaki se moramo zavedati, da imamo na hrbtu tarčo in da nas vsi želijo premagati. Občutek sem imel, da so se Belorusi vendarle lotili tekme, da bi doživeli čim ugodnejši poraz. Ker smo jim dovolili, da so se razigrali, pa so preklopili ambicije, in ko so se opogumili, jih je bilo težko ustaviti. To je nedopustno, saj smo imeli na voljo kar nekaj izkušenih košarkarjev, ki so odigrali veliko zahtevnejših tekem.

Je bil poraz tudi koristna šola?

Upam. Slovenski dres je imel poseben pomen že pred mojim rodom in ga bo ohranil tudi v prihodnje. Poraz bi moral biti še posebej poučen za igralce, ki se jim je ponudila priložnosti zaradi odsotnosti Vidmarja in še koga. Navsezadnje je bil zanje test, v kolikšni meri lahko računamo nanje.

Slovenija je že izgubljala s tretjerazrednimi tekmeci. Se strinjate, da je zdaj marsikaj drugače, ker ne manjkajo le košarkarji iz lige NBA, ampak tudi iz evrolige?

Včasih je v ZDA igralo pet ali deset Evropejcev, letos jih je sezono v ligi NBA začelo 64. Včasih je bila celotna evropska košarka pod eno streho, zdaj so reprezentance odvisne od FIBA, NBA, študentske NCAA in evrolige. Morali bi se prilagoditi na nove razmere, vrnitev v stare čase in k nekdanjemu sistemu kvalifikacij je bil obsojen na neuspeh. V kvalifikacijah za EP 2005, zadnjih, v katerih je nastopila Slovenija do zdajšnjih, smo odigrali le šest tekem, vse so bile na sporedu septembra 2004. Zdaj na SP vodi 12 tekem, ki so jih razporedili v dveh letih, kar še vedno ne bi bilo prehudo, če ne bi bilo toliko neznank. Stvari lahko načrtujemo šele teden dni pred kvalifikacijskim »oknom«, ko ugotovimo, komu so klubi prižgali zeleno luč in kdo je zdrav. Predstavljajte si, kaj bi se lahko še zapletlo, če bi Vidmar in Klemen Prepelič jeseni res prestopila k Realu.

Kako zmedo v kvalifikacijah doživljajo košarkarji? Zanje je reprezentanca dodatna obremenitev, ko morajo z zdesetkanim moštvom igrati proti realno slabšemu in celo izgubijo, pa lahko vse skupaj začne izgubljati smisel.

Kdo ve, kaj vse jim roji po glavah. Marsikdo se verjetno tudi sprašuje, zakaj naj se trudi, če ne bo videl SP. Lahko jih razumem.

Popolni neznanki bosta tudi tretji in četrti cikel, za katera pričakujemo, da bi lahko zbrali najboljše.

Res je, vsi čakajo, kaj bo junija in septembra, ko bi lahko videli, kdo je kdo. Toda eni so že zdaj v težavah, hkrati pa ne razumem, kako bodo 28. junija in 1. julija igrali košarkarji iz lige NBA, ki bodo redni del sezone končali že 11. aprila, ali tisti iz Evrope, pri katerih bodo državni prvaki – tako kot pri nas – znani konec maja. Kaj naj počnejo do reprezentančnega zbora 23. junija? Kako naj ohranijo telesno in igralno formo, kakšne tekme lahko pričakujemo po štirih dneh vadbe?

Vzemimo primer, da bi prepričali Gorana Dragića, naj priskoči reprezentanci na pomoč. Kako naj bo po mesecu in pol počitka ali celo dveh stari, dobri Gogi?

Saj ni robot ali kopalniška pipa, s katero lahko uravnavaš toplo-hladno. Drugače bi bilo, če bi vsi končali klubske sezone 20. junija in se tri dni pozneje pridružili svojim reprezentancam.

Že zdaj je jasno, da bo imel Rado Trifunović težave tudi čez štiri mesece. Zoran Dragić je poškodovan, Luka Dončić vprašljiv zaradi nabora NBA, ki bo 21. junija v Brooklynu ...

Realno bi bilo, da bi se Luka prijavil na nabor, saj si zasluži št. 1, a tudi če ne bo prvi izbranec, je zanj pravi trenutek. Kljub 19 letom je dovolj zrel, tako psihično kot telesno. Glede reprezentance pa je zgolj ena od neznank. Jasno je le, da bomo 28. junija gostili Španijo in 1. julija Črno goro. Prepričan sem tudi, da se bomo uvrstili na SP, toda do tedaj bomo živeli v veliki negotovosti. A ne le mi.

Ali bi Dončićeva odsotnost skrhala navezanost Anthonyja Randolpha na Slovenijo?

Nikakor ne. Selektor se je že dogovoril z njim in Anthonyju se lahko le priklonimo zaradi načina, kako je igral na EP in se obnašal v moštvu. Prav tako zaradi korektnih stikov v minulih mesecih.

V vaših časih kvalifikacij za SP ni bilo, ampak so se moštva nanj uvrstila prek EP. So zdaj smiselne?

Osnovna zamisel ni bila slaba, saj so z njimi vključili v tekmovanja več držav. Močno pa je zašepala izvedba, ker se FIBA ni uskladila z vsemi vpletenimi deležniki. Kvalifikacije za SP so se rodile zaradi primerjav z nogometom, ki pa nimajo osnove. Nogomet ima jasno hierarhijo, košarka pa je razdrobljena pod štiri strehe in na nešteto interesov. Po finančni moči in kakovosti je najmočnejša liga NBA, zato bi se morali uvodoma prilagoditi njej. Le z najboljšimi košarkarji lahko polniš dvorane, dvigneš zanimanje za košarko ter s tem povečuješ prihodke FIBA in nacionalnih zvez. Povprečja ne moreš unovčiti.

V izvršnem odboru FIBA ne sedijo samo uradniki, ampak tudi nekdanji košarkarji. Kako so lahko sodelovali pri takšni zmešnjavi?

Tudi pri tem veljajo podobna načela kot v politiki. Če hočejo nekdanji košarkarji nekaj povedati, jih ne pustijo do besede ali pa jih preslišijo. V vsakem primeru je nesprejemljivo, da šteje glas države, ki sploh nima državnega prvenstva in reprezentance, enako kot španski ali francoski. Samo vprašanje časa je, kdaj bo spodletelo komu od velikih. Začelo pa se je že z izjavami vodilnih mož FIBA, da reprezentance v kvalifikacijah ne potrebujejo košarkarjev iz lige NBA. Koga pa naj bi ljudje z navdušenjem gledali, ali ni kakovost moštev brez zvezdnikov vprašljiva? Zdaj se celo dogaja, da navijači ne poznajo igralcev iz lastne izbrane vrste, zato upada zanimanje.

Kako zdaj karkoli spremeniti?

Pot do SP moramo prehoditi do konca in se potruditi za spremembe pred kvalifikacijami za EP 2021. Evropa mora stopiti skupaj, čeprav starejši od mene pravijo, da so že poskusili in da ni šlo. V proces poenotenja štirih združenj bi morali vključiti več ljudi, ki so dolgo v košarki in jo bolje razumejo kot zdajšnja vodilna garnitura. Nikogar ne podcenjujem, toda interesi Azije ali Afrike niso enaki kot v Evropi. Zdaj pa so vse vrgli v isti koš, kar manj razvitim ustreza, večini najboljših pa ne. Le vprašanje časa je, kdaj bo nezadovoljstvo nad FIBA prerastlo v nekaj precej hujšega.

Bodo veliki v tem času izgubili več, kot bodo pridobili majhni?

Morda bo FIBA uspelo dvigniti nekoga iz spodnjega razreda v sredino. Toda še večja verjetnost je, da bo uničila kakšno okolje z več kot 50-letno tradicijo in lepimi uspehi. Kaj bi se zgodilo, če se Turčija, Rusija, Francija ali Španija ne bi uvrstile med 32 udeležencev SP, s tem pa bi ostale tudi brez možnosti za vozovnico na OI 2020? Toda morda se bodo pristojni zamislili šele ob takšnem šoku.