Sašo Filipovski je pri 37 letih mlad trener, vendar ima bogat opus, saj je po sedmih letih pomočniškega staža pri Zmagu Sagadinu vodil Union Olimpijo v sezonah 2003-2005. Prvo leto jo je popeljal v drugi krog evrolige, v drugem poskusu mu je zmanjkala ena zmaga. V četrtek bo proti Barceloni začel tretji evropski mandat, ki bo v marsičem precej zahtevnejši.
Prejšnja sezona v evroligi je bila za Union Olimpijo čudežno uspešna, splet znanja, spretnosti in tudi sreče. Kako bo stopiti na oder po takšni predstavi?
Izredno težko. Pred prejšnjo sezono so bila pričakovanja nizka. Nihče ni vedel, ali bo klub sploh preživel, vrata je odprla nova dvorana in ljudje so jo napolnili. Jure Zdovc je sestavil dobro moštvo, ki je zmagovalo po podaljških, z meti od daleč, tudi po zaostanku 15 točk in se zares odlikovalo z izvrstno evropsko sezono. Težko bo ponoviti kaj podobnega, saj imamo veliko bolj neizkušene košarkarje, ki se bodo soočili z vnovič povečanimi pričakovanji in pritiskom, kakršnega mladi še ne znajo prenašati.
Ste po uvodnih predstavah, porazu v slovenskem superpokalu in dveh težko priborjenih zmagah v ligi ABA, vendarle ohranili upanje na drugi krog evrolige?
Moraš biti ambiciozen, da lahko trdo delaš na treningih. Če si zadovoljen z majhnim, ne občutiš pravega naboja, ki te vleče naprej. Ostati pa moramo v mejah realnega, kajti udeleženci evrolige so si privoščili precej okrepitev iz lige NBA, med njimi je nekaj pravih zvezd. Tekmeci v naši skupini imajo za nameček že vrsto let iste trenerje in enak sistem dela, kar je tudi prednost.
Je torej preboj med 16 najboljših moštev celine golo upanje, želja, cilj?
To je želja in moj osebni cilj. Želim, da bi se košarkarji naučili prenašati pritisk, kajti če bodo želeli igrati vrhunsko košarko, se bodo redno srečevali z njim. Naučiti se morajo igrati brez večjih nihanj, nadzorovati živčnost in tremo, posledice slabih iger, porazov in tudi zmag. Samokontrola in toleranca sta v športu zelo pomembni.
Soočili se boste s španskim in italijanskim prvakom, ki že vrsto let sodita med najboljše v Evropi, lanskim zmagovalcem evropskega pokala, ki je osvojil prvo mesto po rednem delu ruskega DP, Prokomom, ki se je v zadnjih sedmih sezonah štirikrat uvrstil v drugi krog evrolige, predlani celo v četrtfinale, in tudi kvalifikacije so vam namenile zahtevnega tekmeca. Galatasaray je pač boljši kot klubi iz petega in šestega žrebalnega bobna ter še od koga. Kateri dve moštvi lahko prehitite?
Nespoštljivo bi bilo, če bi rekel, da bomo prehiteli Barcelono, Sieno ali Galatasaray, ki ima vrhunsko tako moštvo kot trenerja Oktaya Mahmutija in po lanskem preboju v finale DP meri na osvojitev turškega prvenstva. Ambiciozen je tudi v evroligi, saj bo finalni turnir v Istanbulu. Borili se bomo, da bi prehiteli Prokom in Unics Kazan. Prokom ima že četrto leto istega trenerja. Litovec Tomas Pačesas vztraja pri zelo neugodnem slogu igre in izbira zelo dobre Američane, ki jih ima letos kar pet. Unics je v prejšnji sezoni osvojil evropski pokal, drugo leto ga vodi Jevgenij Pašutin. Prihaja iz pokrajine, v kateri največ dajo na košarko in imajo ogromno denarja. Predsednik kluba Jevgenij Bogačev je košarkarski zanesenjak in lahko pripelje v klub, kogar si zamisli.
Naklonjen vam ni niti spored: po začetku z Barcelono in gostovanju v Sieni vas čaka dvoboj s Prokomom v Stožicah, ki ga bržkone morate dobiti. Štart z izkupičkom 0:3 bi bil pač sila nevaren.
Pri košarki moraš paziti na toliko dejavnikov, da je zelo težko stopnjevati pripravljenost za posamezno tekmo, predvsem z neizkušenim moštvom. Napredovati moramo iz tedna v teden, se učiti iz lastnih napak in poskusiti zmagati v vsakem dvoboju, ne glede na tekmeca. Želel bi si, da bi naši košarkarji igrali v slogu, kaj otrok ve, kako težkih je sto kilogramov. Da bi bili razbremenjeni in se osredotočili na stvari, ki jih lahko nadzorujejo. Pritisku javnosti se seveda ne bomo mogli ogniti, toda ne mislimo čakati na novih sedem let, kdaj se bo spet vse izšlo za Union Olimpijo.
Je letošnja zasedba dražja ali cenejša kot lanska, po vaše boljša ali slabša?
Nedvomno je cenejša. Toda sestavili smo jo za program treh let, da bi jo dopolnjevali in igrali vse bolje. Zato prosim za razumevanje, saj imamo mlado moštvo, ki ima v primerjavi z lanskim manj izkušenj in trenutne kakovosti, zato pa veliko več potenciala. Govorim predvsem o košarkarjih, ki v prejšnji sezoni niso veliko igrali: Davisu Bertansu, Sasuju Salinu in Dinu Muriču, pripeljali smo Jako Blažiča. Deon Thompson nima evroligaških izkušenj, prav tako Danny Green, ki je prvič v Evropi in se šele privaja na tukajšnji slog igranja in življenja. Proti Cedeviti je denimo želel sam zahtevati minuto odmora kar med igro, kot to omogočajo pravila v ZDA. Veliko nam že pomaga, vendar ima še veliko rezerve. Vsi lahko navdušijo, lahko pa storijo niz začetniških napak.
Nadarjenost lahko unovčite le z dolgoročnim delom, toda večina košarkarjev, razen najmlajših in Thompsona, ki je sklenil dveletno pogodbo, se je dogovorilo za eno leto igranja v Ljubljani, Green lahko celo odide sredi sezone ob morebitnem koncu »lockouta« v ligi NBA.
Res je, toda dobro je že, da imam jaz triletno pogodbo in se lahko pravočasno začnem dogovarjati z zanimivimi igralci, naj ostanejo. Novi trener bi pač imel drugačno vizijo. Nekaj košarkarjev ima večletne pogodbe, pri drugih pa mora klub storiti svoje, da jih pritegne. Ratko Varda je denimo že v teh letih, da bi se ustalil, če se bo dobro počutil v Ljubljani. Damir Markota je že letos podaljšal sodelovanje in pokazal, da bi rad igral za Union Olimpijo, podobno Goran Jagodnik. Vsak dan pa tudi molim, da bi Green ostal pri nas do konca sezone.
Ob sestavi ekipe ste dejali, da bo imela dva enakovredna organizatorja igre. Zdi pa se, da je Aleksandar Ćapin veliko bolj »enakovreden« kot Ben Woodside. Se lahko ravnotežje med njima obnovi v korist moštva?
Obema sem povedal, da se bom trudil, da jima bom dodelil primerno minutažo, da pa je od njiju odvisno, kdo bo več igral. Woodsida dobro poznam, vem, kako je igral za svojo univerzo Severno Dakoto in pri Gravelinesu. Za vzdušje v moštvu je dobro, da se vloge natančno razdelijo in da košarkarju poveš, kaj od njega pričakuješ. Zelo slabo je, če ga pridobiš »na finto«, potem pa ne moreš izpolniti obljub. Najslabši igralec je nezadovoljen igralec. Zato sem sestavil takšno ekipo, da bi lahko bili fantje zadovoljni. Radi bi igrali z večjim številom košarkarjev, da bi se brez nihanj in neumnosti branili ter pogumno metali na koš in prodirali, ko se jim bo ponudila priložnost.
Dolgo ste računali, da bo moštvo kupilo udarnega branilca-strelca. Kolikšen udarec je bilo spoznanje, da ga ne boste dobili?
Spoštovati moram odločitev vodstva kluba. Če je glavni cilj stabilizacija poslovanja, bi bilo neodgovorno kovati nerealne načrte leto dni po zelo resni grožnji bankrota. Dolgovi še niso izginili, na svoj denar čakajo tudi košarkarji iz prejšnje sezone. Zato pazimo na sleherni strošek, tudi pri opremi in potovanjih poskušamo biti gospodarni, hkrati pa ponuditi gledalcem nekaj, kar jih bo zadovoljilo. Torej simpatično, borbeno moštvo.
V primeru slovenske reprezentance smo se prepričali, kako težko je igrati brez kakovostnih zunanjih strelcev. Greena ste že uporabili na položaju visokega branilca, toda kdo bo potem nevaren na krilnem položaju?
Zavedam se zadrege, ki jo lahko nadomestimo le z izjemno bojevitostjo in moštveno igro. Čutiti bomo morali, kdo je na dan tekme posebno razpoložen. Precej pričakujem od Bertansa, ki še ne more igrati veliko, saj je izpustil klubske priprave, z EP se je vrnil težji in z močnim vnetjem obeh kolen. Štirinajst dni sploh ni vadil z moštvom in zdaj je v pogonu šele dober teden.
Ste ob »lockoutu« v ligi NBA sploh pomislili, da bi začasno pritegnili Bena Udriha ali Gorana Dragiča?
Boril sem se, da bi dobil košarkarje za čim manj denarja in da bodo trdo delali vso sezono. Zato ne bi bilo pošteno, da bi pripeljali nekoga, ki je sicer kakovosten, vendar bo trikrat ali štirikrat bolje plačan in bo lahko odšel kadarkoli. Za socialno ozračje je pomembno, da so plačilni razredi pametno razporejeni, sicer se lahko hitro poruši moštvena kemija. Ne moremo se primerjati z Barcelono ali Andolujem Efesom, ki ne bosta občutila konca »lockouta«. Njuni asi niso nič slabše plačani kot začasne okrepitve iz ZDA, hkrati pa lahko hitro poiščejo primerno zamenjavo.
Ratko Varda je drugačen tip centra kot Kevinn Pinkney ali Giorgij Šemardini, po doslej prikazanem pa ima precejšnja pooblastila za igro 1:1. Je dovolj kakovosten za takšen slog ali bi moral več sodelovati s soigralci?
Želim doseči, da bo napadal po globini, saj ima telesno maso in mora igrati blizu obroča, čeprav ima dober met, tudi za tri točke. Igrati mora po sistemu notri-ven. Ko uveljavi svojo prostorsko dominanco, bi moral pametno podajati zunanjim soigralcem, saj je ravnotežje med notranjo in zunanjo igro izjemno pomembno. Mi ga bomo gradili okoli Varde.
Podpisali ste triletno pogodbo, ki naj bi vam omogočila ustvarjalni mir. Toda prav vi ste zadnji, ki je na Olimpiijini klopi zdržal dve celi sezoni, tri leta pa je na njej nazadnje prebil Zmago Sagadin.
Vem, da je ljubljansko občinstvo zahtevno, vem, da težki časi stopnjujejo nezadovoljstvo, prav tako krizo etike in vrednot. Rad bi pošteno opravljal svoje delo, videli pa bomo, doklej bom užival zaupanje. Nisem trener, ki bi obljubljal v prazno. Kajti tisti, ki obljublja, je vedno dolžen. Ne kaže živeti prek klubskih zmožnosti, ustvarjati nove dolgove in deliti lažne obljube, da bomo delali čudeže. To je lahko le kratkoročna utvara. Pogledati moramo v resnično podobo, začeti delati dolgoročno in ne računati, da bomo vsako leto zadeli sedmico na lotu.













